Dekle na vrhu hriba

Prvič jo je uzrl nekega sončnega pomladnega dne, ko je na vrhu hriba v roki držal kozarec piva in veselo nazdravljal z dvema prijateljema – kar tako, brez kakšne posebne priložnosti. Korakala je v njihovo smer in pri tem iskala prosto mizo, ki jo je našla poleg njihove, ter naročila skodelico kave.

Ko se je natanko teden dni kasneje ponovno odpravil na isti hrib, je bila ponovno tam. Tokrat je bil sam in si ji je drznil nameniti nekaj več pozornosti – opazoval je, kako so se ji v vetru vrtinčili njeni svetli lasje pšenične barve, ki so zaobjemali obraz prekrit s pegicami. Iz njega so svetile zelenkaste oči, s katerimi je podrobno preučevala okolico. Dajala je vtis, da je nekaj let mlajša od njega, čeprav ne bi bilo prvič, da se je uštel v letih – videz lahko vara. V rokah je ponovno stiskala že znano skodelico kave. Ko se je zavedla, da jo opazuje, je za hip zadržala pogled na njem, nato pa hitro obrnila glavo. Očitno ji ni bilo do pogovora ali je bila le sramežljiva. Tudi prav, si je mislil – sem je namreč prišel, da poišče malo miru in tišine ter si oddahne od dela.

Ni bil prav visok hrib, a je bil blizu njegovega doma, in do vrha je vodila krajša vijugasta pot. Že davno nazaj je postal eden njegovih najljubših in če je le čas dopuščal, se je nanj odpravil nekajkrat tedensko. V sončnem vremenu se je ljudi kar trlo, medtem ko je bil ob malce bolj oblačnem, skorajda sam. Vedno pa je le redko srečal iste ljudi na vrhu.

A v zadnjih tednih je vedno na isti dan in ob isti uri uzrl isto osebo. Tisto pegasto dekle, ki je prvič sedelo za sosednjo mizo. Scenarij je bil vedno isti. Včasih je sicer prišla pred njim, včasih za njim, a vedno sama. Sedla je za svojo priljubljeno mizo in si naročila skodelico kave. Očitno si je za svoj najljubši lokal izbrala tega na višinah, ki je ponujal še božanski razgled. Ko jo je po vsem tem času videl že tolikokrat, da teh priložnosti ni več mogel prešteti na prste svojih rok, se je v njem prebudila radovednost – kdo je to dekle na vrhu hriba?

Ko je nekega dne prišel na skoraj osamljen vrh in jo ponovno zagledal, se je odločil, da je čas za odgovore in pristopil k njej: »Lahko prisedem?«

Presenečeno je poskočila, saj je očitno mislila, da je sama. Njene oči so zavrtale vanj in premerila ga je od glave do pet.

»Lahko,« se je nasmehnila in ob tem je moral priznati, da so se mu rahlo zašibila kolena.

Tako se je začela njuna vrtoglava zgodba. Pogovarjala sta se o pravzaprav vsem, a hkrati o ničemer. Na plan so prišle vsakdanje teme, o katerih sta imela oba dobro izdelano mnenje in o drugih lahkotnejših temah, v katere sta se zapletla skozi številne šale. A o njej pravzaprav ni vedel ničesar osebnega, kar bi jo bolje definiralo, razen njenega imena. Prvič, ko sta zaključila pogovor, ga je zamikalo, da bi jo vprašal vsaj po njeni številki ali kontaktu na družbenih omrežjih, a je ni. Ko sta odšla vsak svojo pot, se je ustrašil – ali je zamudil svojo priložnost in ali jo bo sploh še kdaj videl? Njegove bojazni so kmalu izginile, saj je bila čez teden dni ponovno bila tam. Njegovo dekle na vrhu hriba.

Od takrat naprej je vedel, kje jo lahko najde, in vsakič, ko je prišel na vrh, se mu je nasmehnila in naredila prostor zanj, on pa je z veseljem prisedel. Nikoli jima ni zmanjkalo besed, kar ga je presenetilo – ni se imel za zgovornega človeka. Prav vsakič pa je pogovor končala ona, ko je v nekem trenutku pogledala na uro, se zdrznila in se hitro poslovila.

Čas je mineval in napočil je dan, ko je sklenil, da mu njuna občasna snidenja niso dovolj. Ujel se je, kako tiho hrepeni po tistem dnevu v tednu, tistem popoldnevu, ko jo bo spet videl. Tisti dan je med svojo potjo proti vrhu v glavi tiho premleval vse mogoče scenarije, kako jo bo povabil na večerjo ter kakšna bo njena reakcija. Ko je prišel do vrha, je ni videl, zato se je usedel za njeno mizo, si naročil hladno pijačo in začel strmeti v daljavo. Čakal je in čakal.

Tisti dan je ni dočakal. Tudi naslednji teden je ni, niti naslednji mesec. Vsak teden znova je prišel tja in iskal svoje dekle na vrhu hriba. A vsakič znova se je moral srečati z razočaranjem – ni je bilo.

Čez natanko leto dni – mogoče je bilo nekaj tednov prej ali kasneje – se je neko popoldne odpravil na hrib. V minulem času se je njegovo življenje vsaj dvakrat obrnilo na glavo in se potem počasi vrnilo na že ustaljene tirnice, zato si je sčasoma tudi nehal beliti možgane s tem, kam je izginilo njegovo dekle. Ko je tistega dne prišel na vrh, skorajda ni več občutil razočaranja, saj je vedel, da je ne bo več.

Ravno zato ni pričakoval tega, kar se je zgodilo. Zadnja stvar, ki je prevevala njegove misli je bila ta, da jo bo na današnji dan ponovno uzrl. A tam je bila. Sama. Sedela je za isto mizo, s skodelico kave pred seboj. Kot nekoč. Dovolil si je, da ja obnemel le za sekundo, preden se je odpravil do nje.

Izza hrbta jo je vprašal: »Smem prisesti?«

Zasukala je glavo in ga pogledala skozi svoje zelenkaste oči. Videti je bila vesela, da ga vidi. Nemo je prikimala in pokazala na prostor čez mizo. S polnim upanja je naredil še dva koraka in si obljubil, da je danes dan, ki ga je čakal celo leto – povabil jo bo na tisto večerjo.

»Kaj je novega?« jo je spogledljivo pogledal.

A o nečem se je zmotil. Ni bilo vse isto. Tokrat ni bila sama. Svoj pogled je usmerila navzdol in šele v tistem hipu je v njenih rokah zagledal dete staro le nekaj mesecev, ki ga je ljubeče opazovala.

Včasih nam da življenje le eno samo priložnost, včasih nam jih da več. Ravno zato je v tistem trenutku pomembno, da že prvo zgrabiš z obema rokama. Nikoli namreč ne veš, kdaj bo zadnja. On jo je zamudil. Zamudil je svoje dekle na vrhu hriba.