Kdaj si bil nazadnje spontan?

Svoj tokratni zapis začenjam z vprašanjem – kdaj si bil nazadnje spontan? Razmisli. Se sploh še spomniš?

Spontanost je nekaj, kar prav vsak posameznik potrebuje v svojem življenju. Pomeni, da rečeš »ja« stvarem, ki jih vnaprej nisi načrtoval. Včasih jo potrebuješ, da z njo razbiješ monotonost vsakdanjega urnika, in te podvrže novim nepredvidljivim doživetjem. Nekateri bi temu rekli neodgovornost, jaz pa temu pravim živeti življenje.

Strinjam se, da dandanes ni vedno najenostavneje biti spontan. Ko te kličejo prijatelji, če greš na pijačo, ti pa moraš iti po otroke v vrtec. Ko se pojavi priložnost, da bi šel na enodnevni oddih, a ravno takrat v službi nadomeščaš sodelavca. Ko ti sestra ponudi, da bi šel z njo na koncert, ti pa s povišano temperaturo ležiš v postelji. Včasih pa si enostavno prelen, da bi se zmigal iz udobja kavča in šel.

Sočasno pa je svet, kot ga poznamo dandanes, postal prepleten s situacijami, kjer potrebuješ dovoljenje, da si lahko spontan – ko moraš vprašati starše, ko se moraš pogovoriti s partnerjem, ko moraš preveriti v službi … Pa nam te meje res postavljajo oni, ali si jih postavimo sami? A dejstvo je, da se čedalje bolj zavedamo posledic naših dejanj. Ne moremo si vedno privoščiti hipnih odločitev.

Ali razumeš, v čem je sploh čar spontanosti? V tem, da zapustimo cono udobja, si upamo in se prepustimo neznanemu. Ne razumi me narobe – načrtovane stvari so super, vendar redkeje dopuščajo presenečenja. Kot primera se spominjam situacije, ko smo se z družbo dogovorili, da gremo še isti večer na enega izmed glasbenih festivalov, ki se je odvijal v drugem mestu, in ga nihče od nas še ni obiskal – zakaj pa ne? Zaključek je bil, da smo se imeli nepozabno in se še vedno z navdušenjem spominjamo tiste noči. Razlog za to je tudi to, da je bila naša odločitev spontana, zato si pri tem skorajda nismo ustvarili pričakovanj, kot bi si jih navadno pri načrtovanih stvareh.

Poglejmo še z druge strani – nekoč sva s prijateljico načrtovali zabaven večer, ki sem se ga zares veselila. Ko je napočil dan d, sem ji poslala sporočilo, da ravno odhajam in naj me pričakuje. Ni odgovorila. Ni me skrbelo – saj sva bili vendar dogovorjeni! Ko sem bila že na poti, sem jo vseeno še za vsak slučaj poklicala. A zvonilo je v prazno. Saj je vseeno, sem se tolažila, mogoče ravno ni imela telefona pri sebi, in nadaljevala pot. Bila sem že skorajda tam, ko mi je končno le vrnila klic. Opravičila se je, da je zaspala in z nekim neutemeljenim razlogom odpovedala. Ni mi preostalo drugega kot da sem se obrnila v drugo smer in odšla nazaj proti domu. Stvar je padla v vodo. Z njo pa tudi vsa moja velika pričakovanja.

Odloči se, koliko spontanosti želiš imeti v življenju. Nato se vprašaj, koliko si jo lahko privoščiš. Navsezadnje pa jo, ko se pojavi tista priložnost, tudi zgrabi. Sama lahko rečem, da je bila del vseh mojih največjih doživetij prav spontanost. Je bila tudi del tvojih?

Pa če se za konec vrnemo spet k prvemu vprašanju – kdaj si bil nazadnje spontan? Sama sem si trenutek spontanosti privoščila pred približno dvema tednoma. Od znanke sem, tik preden sem se odpravila spat, prek sporočila na telefonu dobila ugodno ponudbo letalskih kart s pripisom »bi šla?« Že sem hotela napisati klasičen »ne, ne morem«, ko me je nekaj zaustavilo. Vprašala sem sama sebe – ali še znam biti spontana? Kdaj sem nazadnje nehala vsako stvar stokrat premlevati in iskati razloge, zakaj ne morem? Živi se samo enkrat. Tako sem v tistem trenutku ovrgla vse razloge, zakaj ne, in rekla »ja«. In zaradi te spontanosti sedaj že odštevam dneve do svojega poleta v New York.