Nas bo življenje počakalo?

V minevanju je leto, ki sem se ga veselila, tako kot mariskdo. Na samem začetku sem sodelovala v pisanju različnih novoletnih zaobljub ter jih spremenila v doživetja za vsak mesec. Bila sem vznemirjena, kaj vse bo prineslo to leto – a to se je tako hitro kot se je začelo, tudi končalo. Vdih, izdih.

Kdo bi si mislil, da se bo svet, ki smo ga poznali, nenadoma obrnil na glavo? Da bodo stvari, ki smo jih imeli za samoumevne v življenju, dobile svoje meje? Da bo človeški stik, ki je najlepši od vsega, hkrati postal tudi smrtonosen. Odpovedali smo se dogodkom, ki so nas povezovali kot družbo, in potovanjem na drugi konec sveta, ob katerih smo se počutili svobodne. Odpovedali smo se tistim solzam smeha ob druženju s prijatelji v živo in pristni objem je postal naš smrtni sovražnik. Fizično smo se oddaljili od bližnjih, zato da bi jih zavarovali. Širen svet, ki smo ga poznali, je postajal ujet med štiri stene. Vdih, izdih.

Zagotovo je to leto, tudi leto sprememb – zdelo se je, da smo se ponovno znašli na začetku in morali smo sprejeti odločitve, ki jih v običajnem svetu ne bi. A ne pozabimo – to leto ni običajni svet. To je postalo čas, ko smo se morali posloviti od nekaterih stvari in poiskati nove priložnosti, čeprav nismo vedeli, kaj nas čaka. Nekatere so bile boljše, nekatere slabše, a prav eno zagotovo drži – vse spremembe so bile težke. Vdih, izdih.

Najbolj naporno od vsega pa je zagotovo dejstvo, da ne vemo, koliko časa bo trajalo. Ne vemo, ali bomo v tej situaciji ostali ujeti teden, mesec ali leto. Ne vemo, koliko časa bo ostal pritisnjen gumb za pavzo. Življenje ni film, za katerega lahko pogledamo, koliko minut traja. Ni knjiga, ki jo lahko prelistamo do konca in pogledamo številko zadnje strani. Prav ta nesigurnost je tista, ki je prekleto težka in moramo ob njej globoko zajeti sapo. Vemo sicer, da se bodo stvari na neki točki stvari obrnile na bolje – a kakšen davek bo to terjalo v nas samih?

Tudi v teh časih je družba razdeljena med dva pola. Prvi vztrajajo, da sprejmemo potrebne ukrepe, spet drugi, da naj se življenje nadaljuje po ustaljenih tirih. Ampak tukaj pozabljamo, da je v prav obeh scenarijih potrebna zaustavitev življenja – v prvem terja družbeno življenje posameznika, medtem ko v drugem terja človeška življenja. Dejstvo pa je – ne glede na to, kateri scenarij izberemo – iz nobenega ne bomo izstopili kot zmagovalci. Vdih, izdih.

Napočil je čas, ko smo mi tisti, ki odločamo, kako se bo zgodba razpletla in kateri scenarij bomo izbrali. Čas, ko mora vsak prevzeti odgovornost zase. Čas, ko moramo držati skupaj, pa čeprav varno med štirimi stenami svojega doma. Čas, ko damo življenje na pavzo z namenom, da ga bomo lahko kmalu spet nadaljevali. Nas bo življenje počakalo?