Ponovno na začetku

Sedela je za pisalno mizo in z očmi nemo strmela v dokumente pred seboj. Sočasno je z nalivnim peresom nevede puščala packe črnila na robu papirja. Kako se je lahko njeno življenje tako hitro obrnilo na glavo? Če je za kratek hip zaprla oči, se je pred njo izrisala slika srečne družine – trenutki, ko jo je njen najdražji nasmejal do solz ali jo kar brez razloga presenetil s šopkom rož, ogled plesne predstave njune hčere in utrinki z njihovega prvega skupnega potovanja. A ko jih je ponovno odprla, so te spomini izginili. Te družine ni bilo več.

Že od rosnih let je bila živa in polna energije, zato ni nikoli znala ostati na enem mestu. Tudi ko je za nekaj let že dobro prekoračila polnoletnost, bi lahko njeno življenje še vedno opisali le z eno besedo – nepredvidljivo. Njeni številni sovrstniki so se v tem času že zresnili in umirili, nekateri celo ustalili. A resnica je bila, da jim ni zavidala, niti za trenutek. Pravzaprav so se ji zdeli celo malce dolgočasni. Njihovo življenje je zlahka primerjala z receptom v kuharski knjigi – vedno sestavljen iz istih sestavin in v večji meri kot si sledil navodilom, več možnosti je bilo za uspeh. Končni rezultat je bil na zunaj popoln, a resnica je bila drugačna. Večkrat se je znašla v vlogi poslušalca skritih zgodb iz ozadja, ob katerih se je vedno znova zavedla, da si takšnega življenje ne želi. A kljub temu so še vedno vztrajali v svoji vsakodnevni rutini sledenja receptu, nič se ni spremenilo. Včasih se je celo zdelo, da ji zavidajo – njeno svobodo, samostojnost in sposobnost, da zajema vsak trenutek s polno žlico.

A ker je življenje nepredvidljivo kot strela, ki udari z jasnega, je tudi njo doletelo neizogibno. Spoznala je nekoga, za katerega se je zdelo, da ji ne bo treba sklepati kompromisov ali se spreminjati. Nekoga, ki jo je sprejemal, takšno kot je, in ravno zato ga je brez težav sprejela v svoje življenje. Skupaj sta se znašla v pravljici, kakršne so pripovedovali vsepovsod po svetu. Zdelo se je, da bosta v njej ostala za vedno, ampak pri tem sta pozabila na to, kaj je prav vsem skupno – vse imajo konec.

Njuna pravljica je trajala vrsto let. Čedalje več časa sta začela preživljati skupaj, navdušil je vse njene znance in prijatelje ter kmalu sta se znašla pred pomembnimi prelomnicami. On na kolenih, prstan v njegovi dlani in ona, ki ga vzame in si ga natakne na svoj prstanec. Pozitivna oznaka na testu nosečnosti in trenutek, ko svet uzre še njuna hči. Zgodba, ki se je odvrtela tako hitro, da je komajda ostala del nje, saj se je včasih izgubila med njenimi stranmi.

Potem pa je nekega dne nekdo pritisnil gumb stop … Stala je sredi trgovine in na svojih ramenih imela oprtane nakupovalne vrečke polne hrane. Klicala je svojo hčer, naj se vrne nazaj, medtem ko se je igrala skrivalnice med številnimi policami. Hkrati pa je zaslišala zvonjenje svojega mobilnega telefona – vedela je, da jo kliče njen najdražji, da ga še ne bo domov. V vsem tem kaosu ji je z glasnim treskom na tla spolzela ena izmed vrečk in jabolka so se odkotalila daleč po spolzkih tleh. »Ne,« je zasopla v tem trenutku, »ne grem se več.«

Ustavila se je – na koncu je bila ona tista, ki je pritisnila stop. Ona ni želela zgodbe prebrati do konca. Ona je bila tista, ki je napisala konec pravljice. Kajti v vsem tem času se je prelevila iz glavne junakinje v stranski lik, ki je samo čakal, da jo nekdo reši. A resnica je bila, da princa na belem konju ne bo – da lahko le ona reši samo sebe.

Še vedno je strmela v papirje na pisalni mizi. Kako ironično je, da lahko en sam podpis razveljavi vse in nazaj vzame celo zgodbo. A življenje ni pravljica in čas je, da ga začne ponovno živeti po svojih pravilih. Ko je naslednjič priprla oči, je videla le svetlobo – novo priložnost, nov začetek. Nasmehnila se je in podpisala papirje.