Pod žarometi

V majhni sobi je sedelo temnolaso dekle z lasmi spetimi v figo, njeno drobno postavo pa je pokrival baletni triko. Njen pogled je bil usmerjen v kazalec na stenski uri, ki se je hitro približeval polni uri. Tik-tak, tik-tak. Prehitro.

»Si že pripravljena?« je tišino zmotil glasen klic iz druge strani vrat.
»Samo še malo,« je živčno in malce nelagodno odgovorila.

Zopet je pogledala uro. Njena zunanjost je že res bila popolna – njene oči je obrobljala črna črta, njena lica so bila rožnato obarvana, lase ob njeni glavi pa so pokrivali drobni lesketajoči biseri, A možakar je ni vprašal tega, vprašal jo je, če je pripravljena. Ni bila. Nek občutek v njeni notranjosti ji je pravil, da je bolje, če v sobi ostane še nekaj minut. Kajti korak skozi vrata je pomenil nek čisto novi svet. Svet pod žarometi, ko so postanejo oči večtisočglave množice uprte vanjo, v vsak njen gib, v vsako njeno kretnjo. Ko je ona tista, ki nosi težo vseh teh pričakovanj.

Veliko ljudi ji je zavidalo njeno življenje in vedno znova jim je skušala razložiti, da ne vedo o čem govorijo. Niso se namreč zavedali tega, da mora v trenutku, ko stopi na oder, postati nekdo drug. Igrati mora vlogo, ki ji jo določijo in pri tem ni prostora za njo samo. Kajti vsak delček, ki ga pokaže, jo razkrije in jo naredi nepopolno pred ljudmi.

»Pohiti že vendar! Predstava se bo vsak hip začela!« je ponovno zaslišala.
Tik-tak. Zamrznila je. Včasih ni bilo tako. Na začetku njene baletne poti je bilo drugače. Takrat je tudi na odrskih deskah še vedno lahko bila ona. Da, mogoče res vse luči niso bile uprte vanjo, vendar ko so se zagrnile zavese, je na njenem obrazu igral nasmešek. A njena kariera je hitro rasla in za vsako stopničko višje je bila potrebna nova žrtev. Če je želela odigrati svojo vlogo popolno, je morala postati nekdo drug. Poleg tega pa je sčasoma število novih vlog in predstav postajalo vedno večje. Včasih je ples predstavljal del njenega življenja, sedaj pa je bil ples tisti, ki je postal njeno celo življenje. Tik-tak. Kdaj je začel čas kar brzeti mimo nje? Urin kazalec je kazal že kar krepko čez uro. Sedaj bi morala že stati na odru, medtem ko sama namesto tega sedi na stolu in gleda v prazno.

Takrat se je zaslišalo besno trkanje po vratih.
»Kaj se obotavljaš? Ta trenutek pridi ven!«

Tokrat je bil glas režiserjev. Vedela je, da je situacija postala kritična, drugače ne bi bil on tisti, ki je prišel ponjo. Še zadnjič je s pogledom zaobjela sobo ter z nasmeškom zaužila trenutek, ko je bila lahko tista prava ona, preden je obrnila ključ v vratih. Na obraz si je nadela zlagan nasmešek in se prelevila v kraljico noči. Ta je predstavljala današnjo glavno vlogo, glavna zvezda predstave pa je bila ona. Režiser je ob pogledu nanjo opazil njeno osredotočenost in ji zadovoljno pokimal.

Naslednji trenutek je že stala na odru, pripravljena da se dvigne zavesa in jo preplavijo luči. Čeprav je bilo občinstvo v temi, je videla vsakega izmed njihovih obrazov polnih pričakovanja. V njej ni bilo niti kančka nervoze več, kajti zavedala se je, da jih ne bo razočarala, ne nocoj. V ozadju se je zaslišala glasba in začela je plesati. Čas se je ustavil in njen nastop je bil veličasten, vrhunski. Še preden se je zavedla, je zaslišala aplavz in se šibko nasmehnila. Njen nasmešek je izražal veselje, da ji ni treba več igrati vloge, da je za danes opravila. Zavese so se dokončno zagrnile in izčrpana je sledila drugim nastopajočim v skupno garderobo, čeprav je imela na voljo svojo lastno.

»Super si bila,« ji je rekla ena izmed plesalk.
»Hvala,« je odgovorila.
»Kaj pa danes, greš z nami proslaviti uspešen nastop?«
Resnično si je želela iti, vendar je njena slava zahtevala žrtve.
»Žal ne morem, jutri imam premiero tiste druge predstave.«
»Oh,« je razočarano reklo dekle poleg nje, »mogoče kdaj drugič.«
»Ja, mogoče,« je neprepričljivo odgovorila, preden se je napotila proti izhodu sobe.

Teh nekaj korakov je tiho prisluškovala njihovim pogovorom o svojih prijateljih, možeh in drugih bližnjih. Spet nekateri so se pogovarjali o prihajajočih predstavah in v njihovem glasu je bilo čutiti strast in zagnanost. Vedela je, da je to glavna razlika med njo in njimi – oni so uživali prav vsak trenutek.

Ko se je navsezadnje le vrnila v svojo garderobo, jo je pričakalo kup šopkov rož. Iskreno ji je bila že naveličana, kajti bilo jih je preveč in vsi so bili enaki in neosebni. Ko je skoraj že umaknila pogled, pa je v najbolj oddaljenem kotu sobe zagledala tulipan vijolične barve. Prebudil je njeno pozornost, kajti bil je njena najljubša cvetlica. Ob tulipanu je bil priložen še listič. Iz čiste radovednosti ga je počasi vzela v roke in odprla. Na njem je pisalo: “Neprepričljiv nastop.”. V šoku je obstala. Neprepričljiv nastop? Ne, ni bila žalostna, kajti vedela je da je laž. Vedela je, da je aplavz izražal zadovoljstvo vseh in bo jutri po časopisih le najboljša kritika. Pa vseeno je nekdo njen nastop ocenil za neprepričljivega. Ni razumela, košček sestavljanke je manjkal.

Hitro se je preoblekla, pograbila svoje stvari in se odpravila proti izhodu. Ko je stopila skozi vrata, se je iz oči v oči znašla visok temnolasim moškim. Sprva je že hotela iti mimo, a se je iz neznanega razloga ustavila in še naprej strmela vanj. Neka iskra v njegovih očeh jo je dokončno prepričala.

»Si dobila tulipan?« je vprašal in se ob tem nasmehnil.
»Ja, sem, hvala,« je prijazno odgovorila, nato pa se spomnila še na priložen listič.
V istem trenutku se je malce jezno našobila in resno rekla: »Neprepričljiv nastop?«
Opravičujoče jo je pogledal: »Nekaj let nazaj sem te videl v neki drugi predstavi, ko sem šel gledat svojo sestro, ki je prav tako nastopala. Resda nisi igrala glavne vloge, a opazil sem razliko. Takrat si žarela.«
Šele ob teh besedah je končno spoznala, kaj je mislil in na kaj so se njegove besede nanašale. Takrat med nastopi ni igrala, tisti čas je igrala sebe. Takrat je kazala svoj pravi jaz.

»Te lahko mogoče povabim na večerjo?«
Le za drobec je omahovala, ali naj sprejme njegovo povabilo. Za sekundo se je v njenih mislih prikazala jutrišnja predstava. Takoj zatem pa jo je preplavila misel: Kdo je postala, da ne počne več kar si sama želi? Pred njo se je v tem trenutku narisal svet, za katerega se je zdelo, da je nekoč davno nazaj že živela v njem.
»Pojdiva,« je rekla in odšla sta neznanemu naproti.