Gora Fuji - Chureito pagoda
Japonska

Japonska – načrt za 14-dnevno potovanje: Gora Fuji (2. del)

Eden izmed glavnih simbolov Japonske je zagotovo tudi gora Fuji, za katero je slišal že skorajda vsakdo. Nekateri imajo željo po vzponu nanjo, medtem ko imamo tisti, ki se ne štejemo za velike pohodnike, željo, da bi jo vsaj enkrat videli v živo.

V 2. delu zapisa o načrtu za 14-dnevno potovanje po Japonski (za ogled 1. dela zapisa o ogledu mesta Tokio, klikni tukaj), zato govorim prav o tem – kako kot popotnik najbolje videti mogočno goro Fuji. Pri tem naj opozorim, da je pri tem potrebno imeti tudi obilico sreče, saj gora ni vedno vidna. 

Najboljše možnosti, da jo vidiš, so pozimi, sledijo še jesenski meseci. Najslabši čas pa velja obdobje od aprila do septembra. To seveda ne pomeni, da je v tem času ni mogoče videti, ampak so možnosti za to precej manjše – midva sva se na Japonsko odpravila v oktobru in imela veliko sreče, saj sva jo lahko opazovala kar dva dni. Če se želiš nanjo povzpeti, pa čas obiska nujno planiraj poleti, ko je mogoč vzpon.

V nadaljevanju preberi, iz katerega kraja lahko najbolje opazuješ goro Fuji, kaj si ogledati na tem območju in zakaj ne smeš zamuditi spanja v tradicionalnem japonskem ryokanu.

3. dan: Odhod iz Tokia proti kraju Kawaguchiko

Čeprav lahko goro Fuji včasih vidiš tudi iz Tokia, sem si jo želela ogledati še bolj od blizu in v bolj naravnem okolju. Tako sem pri načrtovanju potovanja podrobno raziskala, kateri kraj je za to najbolj primeren in naletela na Hakone in Kawaguchiko. Prvi je veliko lažje dostopen z vlakom iz Tokia, a bolj oddaljen od gore, medtem ko je za Kawaguchiko potrebno več logistike in časa, a je obdan s čudovitimi jezeri in ponuja bližnji pogled na Fuji. Slednje je prevladalo, zato sva se odločila za obisk drugega.

Tako sva se 3. dan v poznih popoldanskih urah iz postaje Shinjuku v Tokiu peljala do postaje Otsuki (ta del je vključen v Japan Rail Pass), nato pa pot nadaljevala z linijo Fujikyu Railway Line do postaje Kawaguchiko, kjer sva imela tudi prenočišče. Sama vožnja nama je skupaj s prestopom vzela okvirno malce manj kot 3 ure.

4. dan: Gora Fuji, Chureito pagoda in jezero Kawaguchiko

Ker je najboljši čas za ogled gore Fuji prav zjutraj, ko je navadno nebo bolj jasno in ker je takrat tudi najmanj turistov, sva začela svoj dan že zelo zgodaj. Načrt je bil, da obiščeva Chureito pagodo, ki omogoča ikoničen pogled na pagodo z goro Fuji v ozadju. Tja sva se odpravila kar s taksijem, saj sva tako tja prišla v 10 minutah za okoli 12 €, pot z vlakom pa bi nama vzela skoraj eno uro (15-minutna pot do postaje in polurna vožnja). Od izhodišča je potreben še 5-10 minutni vzpon po 398 stopnicah, tako da sva prispela tja okoli 7:45 ure. Odločitev za zgodnji prihod se je vsekakor izplačala, saj sva bila skoraj sama na platformi, od koder se nama je odprl čudovit pogled na jasno goro Fuji in pagodo.

Kraj in istoimensko jezero Kawaguchiko spadata v območje petih jezer (Fujigoko), ki je znano po svoji čudoviti naravi in ponuja številne možnosti za aktivnosti na prostem. Tako sva pot nadaljevala do jezera (dostopno iz železniške postaje Kawaguchiko s prestopom na rdečo linijo Kawaguchiko Sightseeing Bus) vse do Oishi parka, ki je prav tako ponujal neverjetne razglede na pisano jesensko rastlinje in jezero, za katerim se je dvigovala mogočna gora Fuji. To je tudi odličen kraj za krajši odmor in občudovanje razgleda. Nato sva se peš sprehodila še do Nagasaki parka, ki je oddaljen 10 minut hoje, nato pa od tam počakala na avtobus. Na poti nazaj sva se želela vkrcati še na vzpenjačo do razgledne točke na goro Fuji, a sva jo zaradi prevelike gneče in tesnega urnika izpustila.

Tisti dan naju je čakala še daljša pot do mesta Hakone, do katerega najboljša, čeprav ne najbolj praktična, rešitev je bil avtobus z dvema prestopoma in skoraj tremi urami vožnje. A končna destinacija je bila vsekakor vredna dolgega potovanja – odločila sva se namreč, da preizkusiva spanje v tradicionalnem japonskem prenočišču, ryokanu. Čeprav gre za dražjo obliko namestitve, jo je treba vzeti kot doživetje in tam prenočiti vsaj eno noč.

V ryokanu sva ob sprejemu dobila vsak svoj kimono, ki sva ju kasneje oblekla in si privoščila japonsko čajanko. Sledili sta večhodna kraljeva večerja in razvajanje v zasebnem onsenu, kakor imenujemo vroč izvir termalne vode, v katerem se japonci radi kopajo – pri nas bi mu lahko rekli kar »jacuzzi«.

5. dan: Prebujanje v tradicionalnem japonskem ryokanu in obisk vulkanske vasice Owakudani v kraju Hakone

V tradicionalnem japonskem ryokanu se prebudiš skorajda »na tleh«, oziroma na futonu ali tanjši vzmetnici, ki pa vseeno nudi dovolj udobja, da se lahko dobro naspiš. Po obilnem in odličnem zajtrku sva se odločila, da si v mestu Hakone ogledava še njihovo vulkansko vasico Owakudani, do katere vozi gondola, ki povezuje tudi različne dele mesta – tako se lahko do nje vzpneš iz različnih krajev. Midva sva se skupaj s kovčki vkrcala nanjo in kmalu izstopila, ko sva prišla do osupljivih razgledov nenavadne pokrajine vulkansko aktivnega območja, iz katerega se je kadilo. Imela sva še srečo, da je bilo dovolj jasno, da se je tudi na ta dan videla gora Fuji. Tako lahko rečem, da sva jo na koncu videla iz obeh krajev – Kawaguchiko in Hakone, vsekakor pa prvi ponuja lepše razglede nanjo.

Ko sva z gondolo prišla do končne točke, sva pot nadaljevala do postaje Odawara, od koder sva pot nadaljevala do mesta Kyoto.

Nadaljevanje tega potovanja kmalu sledi v novem blogu, kjer bom opisala nadaljevanje poti, ki je vodila v Kyoto, Osako, Hiroshimo in še nekatere druge kraje na poti.