
Sam
Tvoje življenje ni bilo takšno, kot večina drugih. Ti si namreč živel iz dneva v dan in nikoli razmišljal o prihodnosti. Drugi so ti očitali, da je to nespametno, naivno in ne vodi nikamor. A kaj, ko si že od nekdaj razmišljal s svojo glavo in nisi pustil, da ti drugi vcepijo svoje mnenje ali da njihov način življenja določa tudi tvojega. Tvoj način je postal tvoja strast, kajti oboževal si občutek, ko si se zjutraj prebudil in pomislil na dan pred seboj, ki je ostajal odprto vprašanje. Občutek, da lahko počneš karkoli na celem svetu. Občutek, da si kdorkoli hočeš biti.
Naslonil si se na star opečnat zid v središču mesta in opazoval ljudi, ki so hiteli mimo tebe. Nekateri so bili v naglici in živčno pogledovali na uro, nekateri so se zaspano vlekli kot megla in stiskali kavo v roki, spet tretji pa so si veselo požvižgavali. Še nekaj minut si posvetil opazovanju okolice, nato pa zavil v prvi bližnji lokal ter si naročil skodelico kave. Iz torbe si privlekel list papirja in svinčnik ter začel skicirati. Kmalu je list prekrila podoba dreves, jezera, gora, podoba idilične pokrajine. Ko je natakarica končno le prinesla skodelico, si začutil, kako se je radovedno zazrla v tvojo sliko.
»Ste slikar?«, je vprašala.
»Ne,« si odgovoril.
»Resnično imate talent za risanje,« je še dodala, preden se je vrnila nazaj za pult.
Pustil si, da so ti misli za drobec sekunde zdrvele nazaj v preteklost. Nekoč si bil res slikar, a to je bilo že davno nazaj. Razmišljal si celo o odprtju svoje lastne galerije. Projekt v katerega je bilo vloženega toliko truda in energije. Vse to pa se je potem zrušilo v sekundi.
Stresel si z glavo in se vprašal, kako si lahko dopustil, da so te ponovno prevzeli spomini na preteklost. Kako že govorijo? Posamezni dogodki so del preteklosti z razlogom, kajti drugače bi obstajali tudi v sedanjosti.
A zadnje tedne ti je iz neznanega razloga vedno znova uspevalo premlevati stvari, za katere si mislil, da si jih že davno pustil za seboj. Tudi sanje ti niso dale miru. Kajti ponovno si sanjal tisti dan, ko si ves nasmejan prišel domov iz galerije, ki je potrebovala le še nekaj zadnjih popravkov, preden bi bila pripravljena na otvoritev. Punci si povedal, da se boš najbrž vrnil šele pozno zvečer, kajti nisi hotel, da bi se zaradi tebe prehitro vrnila z opravkov. Bil je tisti dan, ko si jo nameraval prosti za roko. V žepu jakne si imel že predolgo shranjen prstan, ki si ga tako skrbno izbral. Potem pa si prišel domov in odprl vrata spalnice, kjer si jo našel. Ni bila sama, kajti bila je v objemu drugega moškega. Tvoja reakcija je bila tako nepričakovana, že skorajda smešna. Pričakovati bi bilo kričanje, vpitje, letenje stvari naokoli, a ti – ti si namesto tega le obstal za nekaj sekund, nato pa zaprl nazaj vrata za seboj. Odšel si brez kakršnekoli besede in nisi se več ozrl nazaj. Nikoli nisi slišal opravičil svoje bivše punce, ali njenih priznanj. Nisi jih potreboval. Bilo je dovolj, da si spoznal, kako lahko v neko stvar vložiš toliko truda, nato pa v delcu sekunde vse propade. Da, še vedno ti je ostala galerija, a tudi ta je imela omejen rok trajanja. Izgubil si namreč voljo do slikanja, do ostalih umetnikov pa si se obnašal pokroviteljsko in ni bilo niti enega, ki bi še hotel razstavljati slike v tvoji galeriji. Prijatelji so ti skušali priskočiti na pomoč, a nekako si jih odrival proč toliko časa, dokler niso še te končno obupali. Smešno. Kot cela četa domin, ki ponosno stojijo, a ko porušiš že eno samo, se zrušijo vse.
Ponovno si pogledal list pred seboj in ga raztrgal na majcene koščke. Na mizo si položil kovanec za plačilo, nato pa odhitel nazaj ven skozi vrata. Svež zrak ti je dobro del in ponovno si lahko začel razmišljati malce bolj jasno. Globoko si vdihnil in že hotel nadaljevati pot, ko si opazil, da si pozabil svojo torbo. Tipično, si pomislil. Odpravil si se nazaj in že na vhodu zagledal, da je torba še vedno ležala ob stolu, na katerem si sedel še pred nekaj minutami. Odhitel si do nje, jo hotel pograbiti, a v istem hipu otrpnil. Na mizi je bila tvoja risba. Ta ni bila več strgana na koščke, pač pa zlepljena skupaj. Kdo bi … pogledal si navzgor. Nad teboj se je sklanjala natakarica in se prisrčno smejala. Šele takrat si opazil njene modre oči in temne rjave kodre, ki so ji zaobjemali obraz.
»Nisem je mogla pustiti strgane,« je tiho rekla in te boječe pogledala.
»Hvala,« si presenečeno rekel, brez da bi umaknil pogled z njenih oči.
Tokrat je bila ona tista, ki je zate porušila vse domine. Dala ti je upanje, da še ni prepozno. Da moraš slediti svojim idealom ter življenje iz dneva v dan prinese le drobce sreče, ki pa ne more nikoli trajati. Zaradi nje si podvomil v svoja načela in se odločil dati še eno priložnost življenju.
»Pridi,« si ji ponudil roko.
»Ne,« je odkimala in se umaknila za polovico koraka. »Ostani.«
In tako si ostal.
Morda vam bo všeč tudi

Nepozabna doživetja v Belizeju in Gvatemali
22 aprila, 2019
10 najpogostejših vprašanj o potovanju na Sejšele
24 junija, 2024