Zakaj obiskati Francosko Polinezijo?

Če si ljubitelj snorklanja ali potapljanja in rajskih plaž s turkizno modro vodo, se boš zaljubil v Francosko Polinezijo. Je tudi eden redkih krajev na svetu, kjer lahko plavaš s kiti grbavci (angl. humpback whales). Prav tako je priljubljena destinacija tudi za medene tedne – predvsem po zaslugi tamkajšnjega otoka Bora Bora in njenih resortih z bungalovi na vodi. 

Čeprav Francosko Polinezijo vsako leto obiščejo številni turisti, večinoma francoski in ameriški, se zaenkrat še bolj redko najde na seznamu slovenskih popotnikov. Lahko delim anekdoto, da ko sva povedala, da prihajava iz Slovenije, je bil večkrat komentar: »O, pred nekaj dnevi smo imeli turiste iz Poljske.«

Midva sva se na Francosko Polinezijo odpravila na medene tedne, vendar namesto 10-dnevnega poležavanja v resortih raje izbrala bolj popotniško in denarnici prijazno potovanje – kar je po mojem mnenju obvezno, če se odpraviš na drugi konec sveta in to na destinacijo, ki ponuja obilico naravnih lepot.

Kako leteti na Francosko Polinezijo?

Francoska Polinezija, kot že samo ime pove, je francoski čezmorski teritorij in ni samostojna država. Najpogosteje lahko tako do nje letiš skozi Pariz in Los Angeles, obstajajo pa tudi druge možnosti. Midva sva letela iz zagrebškega letališča do Frankfurta in Los Angelesa. Pot nato nadaljuješ do Tahitija, kjer se nahaja edino mednarodno letališče na Francoski Polineziji in je izhodišče za nadaljnje potovanje, od koder se lahko odpraviš tudi do drugih otokov. Let iz Frankfurta do Los Angelesa vzame okvirno 11 ur, iz Los Angelesa do Tahitija pa še nadaljnjih 8 ur. Cena letalskih kart je višja, zato boš zanjo odštel okoli 1.500 € – odvisno seveda od časa nakupa, povezave in letalskih družb. Nama je z iskanjem povezav pomagala agencija Nomago Travel, kjer sva tudi kupil letalske vozovnice. 

Katere otoke obiskati?

Francosko Polinezijo sestavlja pet otočij, ki štejejo skupaj več kot 100 otokov, zato je možnosti, katere otoke obiskati, res veliko. V vsakem primeru letiš na Tahiti, kjer se lahko odločiš, ali boš tam ostal, ali pot nadaljeval. Drugi otok, ki je popularen za obisk je avanturistična Moorea, ki jo lahko obiščeš s kratko 30-minutno vožnjo s trajektom s Tahitija, za katero odšteješ 20-30 €, otok pa se lahko pohvali z zelenimi vrhovi in razglednimi točkami, nasadi ananasa in pestrim podvodnim svetom. Popotniki pogosto obiščejo tudi slavni otok Bora Bora, ki je bolj znan po svojem luksuznem turizmu in je dražji od drugih otokov, a ponuja čudovite plaže z dih jemajočim podvodnim svetom in se lahko pohvali s številnimi resorti in bungalovi na vodi. Midva sva se odločila za kratek obisk Tahitija (kjer sva se za en dan zadržala le v glavnem mestu Pepeete), Mooree in Bora Bore, na seznam pa sva dodala še drugi največji koralni otok na svetu po imenu Ringaoroa. Na vsakem, z izjemo Tahitija, sva ostala 2-3 dni, kar je bilo popolnoma dovolj, da sva jih lahko res doživela. Naju osebno je najbolj navdušila Bora Bora, kjer sva imela priložnost videti najlepši podvodni svet in najlepše plaže s turkizno modrim morjem, zasluge pa gredo tudi sončnim dnem, ki so sledili bolj muhastemu vremenu na Moorei.

Kako do ostalih otokov?

Če želiš obiskati več otokov, je najlažji način nakup Air Tahiti Passa, v katerega lahko vključiš več notranjih letov in je navadno ugodnejša možnost, kot če kupuješ posamezne lete. Pri tem ti svetujem, da si ga zagotoviš vsaj 3 mesece vnaprej, saj so lahko v nasprotnem primeru posamezni leti že tudi razprodani. Nama je vse polete na že omenjene otoke (Moorea – Bora Bora – Rangiroa – Tahiti) omogočil Bora Tuamotu Light Pass, katerega cena se začne pri 540 € v nižji sezoni.

Kje spati v Francoski Polineziji?

Čeprav Francoska Polinezija slovi po luksuznem turizmu, ponuja tudi alternativne ugodnejše možnosti. Resorti se začenjajo od nekaj sto evrov na noč, bungalovi nad vodo od tisoč evrov na noč, zato je takšna oblika namestitve res draga. Na voljo pa so tudi cenejši “guest-house-i”, kjer se cene začnejo od 100 € na noč in ponavadi ne vključujejo zajtrka. Gre za preprostejše namestitve z lastno sobo in kopalnico s klimo ali ventilatorjem. Seveda se tudi cene od otoka do otoka razlikujejo – na primer Moorea ali Rangiroa sta veliko ugodnejši od Bora Bore.

Ali je treba najeti avto?

Najem avta je odvisen od otoka in od tega, ali je kdo pripravljen voziti. Tahiti in Moorea sta malo večja otoka, zato najem avta vsekakor olajša raziskovanje in skrajša pot od ene do druge destinacije, cena pa manjših avtov pa se začne pri 50 ameriških dolarjih na dan. Midva sva se odločila za alternativno opcijo, in sicer uporabo taksijev – štartnina je malo dražja, okoli 4 €, vsak nadaljnji kilomenter pa dober evro, naročala pa sva jih kar preko WhatsAppa.

Ali potrebujem internet?

Potrebuješ ga ne, pride pa zelo prav, saj je brezplačni wi-fi na voljo le v posameznih namestitvah. Čeprav sem na drugih destinacijah pogosto uporabljala Airalo za nakup eSima, bi tukaj bolj priporočila lokalni Vini. Prek spletne strani ponudnika sem si še pred odhodom uredila eSim za okoli 33 €, kar je vključevalo kar 20 GB prenosa podatkov in je bilo popolnoma dovolj za 10 dni, internet pa je deloval brezhibno.

Kje jesti in kakšna je hrana in pijača?

Glede na količino morja, ki ga ima Francoska Polinezija, prihaja večina hrane kar od tam. Na jedilniku se vedno najde tuna na različne načine – tako surova v obliki sashimija, kot tudi pečena tuna, ki ima za prilogo riž ali pomfrit. Znana tipična jed je “Poisson Cru”, ki vključuje surovo tuno z limono in kokosovim mlekom ter zelenjavo. Poskrbljeno je tudi za mesojedce, ki imajo najpogosteje na voljo goveji steak.

Nazdraviš lahko z njihovim lokalnim pivom Hinano ali priljubljenim koktejlom maitai, zelo znana pa je tudi lokalna znamka Rotui s tovarno soka na Moorei, ki proizvaja odlične naravne sokove iz ananasa, manga, kot tudi nekatere alkoholne mešanice.

Najugodnejši so tako imenovani “snack-bari” ali “food trucki” oz. kombiji s hrano (roullote), kjer lahko dobiš okusen, a preprost obrok, za katerega moraš odšteti okoli 15-20 € na osebo.

Ali lahko najdem rajske plaže?

Zagotovo, vendar ne kar povsod. Resnica je, da je večina rajskih plaž skrita v okviru različnih resortov, ki so večinoma na voljo le za goste, medtem ko so dostopnejše javne plaže, ki so na voljo v omejenem številu. Na Moorei sva šla do plaže Temae (angl. Temae beach), ki v resnici ni nič posebnega, bolj naju je pa navdušila plaža Matira (angl. Matira beach) na Bora Bori. Rangioroa pa ni tipična destinacija za poležavanje na plaži, vendar naju je vseen navdušila plaža v okviru resorta Kia Ora, kjer sva preživela ena noč, je pa dostopna tudi za negoste. Do kakšnih malo bolj rajskih delov plaž sva prišla na izletih s čolni, več o tem pa v nadaljevanju.

Plavanje s kiti na Francoski Polineziji?

Francoska Polinezija je eden redkih krajev na svetu, kjer imaš možnost tudi plavati s kiti grbavci. Če jo obiščeš v času od julija do novembra (najboljši čas od avgusta do oktobra), zagotovo tudi to aktivnost dodaj na svoj seznam. Pri tem opozarjam, da je ta izlet nujno treba rezervirati vsaj 3-4 mesece vnaprej, saj so zaradi odgovornega turizma omejili število potnikov in čolnov dnevno, prav tako pa lahko te izlete izvajajo le certificirani ponudniki. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj so ti izleti precej dragi dragi (200 € in več na osebo). Letos pa je oblast iz varnostnih razlogov in v skladu z novimi predpisi uvedla obvezno uporabo neoprena (min. 3 mm) ali rešilnega jopiča med to dejavnostjo. Midva sva izbrala ponudnika Pacifik Attitude na otoku Moorea, kjer smo se odpravili na pot malo pred sončnim vzhodom, a žal nismo imeli sreče – kite smo sicer videli, nismo pa dobili priložnosti za plavanje z njimi. 

Kaj še početi na Francoski Polineziji?

Francoska Polinezija slovi predvsem po svojem pestrem podvodnem svetu, ki lahko iz lastne izkušnje povem, da je res neverjeten. Zato vsekakor med svojim obiskom rezerviraj nekaj izletov s čolnom (Lagoon tour), kjer boš dobil priložnost za snorklanje ali potapljanje z morskimi psi, skati, mantami in številnimi ribami, vmes pa se ustaviš tudi na kakšnem malo bolj rajskem delu otoka. Midva sva se odpravila na dva izleta po laguni – enega z že omenjeno agencijo Pacific Altittude na Moorei ter drugega na Bora Bori s ponudnikom Lagoon Services, ki je vključeval še kosilo na Motu delu otoka (tega bi res zelo pohvalila in priporočila). Na Ringaroi pa sva se odpravila na izlet do čudovite Modre lagune (angl. Blue lagoon) z Rangiroa Excursions ter z Dede excursions na t. i. “drift snorkeling” (gre za vrsto snorkanja, kjer te nese morski tok) v slavnem prehodu Tiputa (angl. Tiputa pass).

Tudi sami otoki ponujajo možnosti za različna doživetja – od vseh, ki sva jih obiskala, je največ možnosti na Moorei, kjer lahko obiščeš še notranjost otoka z nasadi ananasa in se zapelješ do nekaterih višje ležečih razglednih točk – tako na ocean, kot tudi na številne vrhove. Tako Moorea, kot tudi Bora Bora, ponujata možnost za pohod na nekatere vrhove in razgledne točke, vendar sva sama ta del izpustila.

V svoj program lahko uvrstiš tudi ogled tipičnega polinezijskega plesa – midva sva si ga šla ogledati na Bora Bori, kjer ga dobiš v paketu skupaj s samopostrežno večerjo v hotelu InterContinental. Na Rangiroi lahko obiščeš tudi farmo biserov in vinograd, kjer pridobivajo Vin de Tahiti, vendar sta bila oba v času najinega obiska na žalost zaprta.

Francoska Polinezija je vsekakor posebna destinacija v obisk, ki mi bo za vedno ostala v lepem spominu. Upam, da ji tudi ti daš nekoč priložnost, saj se za nekatera doživetja res splača prečkati tudi pol sveta.

The post Francoska Polinezija – potovanje na drugi konec sveta appeared first on Sanjarije.

O vsem tem govorim v 4. in zadnjem delu zapisov potovanja na Japonsko. Vabljeni tudi k branju 1. dela o raziskovanju japonske prestolnice Tokio, 2. dela o obisku mogočne gore Fuji in 3. dela o raziskovanju kulturne prestolnice Kjoto.

10. dan: Slikovita kolesarska pot Shimanami Kaido po otokih

Shimanami Kaido velja za eno najbolj znanih kolesarskih poti na Japonskem. Dolga je približno 70 km in vodi čez kar šest otokov, povezanih z mogočnimi mostovi, ki na poti ponujajo osupljive razglede. Pot je primerna tako za amaterske kolesarje, kot tiste bolj izkušene, saj je večinoma dokaj položna, po njej pa se lahko zapelješ s treking ali električnim kolesom, ki so na voljo za izposojo. Z gotovostjo lahko rečem, da je bilo kolesarjenje po Shimanami Kaido eno izmed top treh doživetij na Japonskem, zato bi ga toplo priporočila vsem ljubiteljem narave.

Pot se začne v kraju Onomichi, kamor lahko enostavno pridete z vlakom s postaje Fukuyama, ki je odlično povezana z večjimi mesti (Kjoto, Hiroshima). Na železniški postaji v Onomichiju imate tudi možnost pustiti prtljago v omaricah za shranjevanje, kjer bo varno počakala na vaš povratek.

Nato sva se odpravila do Onomichi Port Bicycle Rental Terminala kjer sva si izposodila kolesa. Moj nasvet je, da rezervacijo kolesa opravite vnaprej, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da boste imeli na voljo le določen tip koles ali celo ostali brez. Midva sva lahko izbirala le še med treking kolesi za ceno okoli 20 €/dan za kolo, medtem ko električnih koles za ceno 50 €/dan za kolo ni bilo več na voljo. Zatem sledi vkrcanje na manjšo ladjico do prvega otoka, kjer se po 15-minutni vožnji začne kolesarska pot.

Gre za enosmerno pot, ki vodi po otokih Mukaishima, Innoshima, Ikuchijima, Omishima, Hakatajima in Oshima, ki jih povezujejo mostovi. Razgledi na ocean in japonske otoke so dih jemajoči, zato si vzemite dovolj časa za tudi za krajše postanke.

Celotna pot lahko vzame 4-10 ur, odvisno od izkušenosti kolesarjev, vrste kolesa, št. postankov in drugih dejavnikov. Midva sva za celotno pot porabila okoli 6-7 ur s treking kolesi in nekaj res kratkimi postanki – na koncu pa se je celotna pot izkazala še za nekoliko daljšo, saj sva morala prekolesariti skoraj 80 km. Kljub dolgim dnevom v oktobru, sva zadnji del poti malo pohitela, da sva lahko vrnila kolesa na končni postaji v Imabariju pred zaprtjem okoli 17. ure. Kolesarska pot Shimanami Kaido je namreč enosmerna in omogoča vračilo koles tako na posameznih otokih, kot tudi na končni postaji, zato si lahko enostavno prilagodite tudi dolžino poti.

Iz postaje v Imabariju sva se nato z avtobusom in ladjico vrnila do začetne točke, Onomochija, kjer sva nadaljevala pot do Hiroshime.

11. dan: Hiroshima

Hirošima danes ni znana le po tragičnih zgodovinskih dogodkih, povezanih z atomsko bombo, temveč tudi po tipični japonski jedi »okonomiyaki hiroshima style« ter svetišču Itsukushima z znamenitimi »plavajočimi« vrati (shrine) v morju ob bližnjem otoku Miyajima.

Zaradi najinih prilagojenih načrtov potovanja in časovne stiske sva ogled Hiroshime stisnila le v polovico dneva. Po večernem prihodu v mesto, kratkem sprehodu in večerjo sva naslednje jutro začela že pred 6. uro zjutraj. Z vlakom in prvim jutranjim trajektom do otoka sva v eni uri prispela na otok Miyajima že ob 7. uri. Tam sva se sprehodila po otoku, si ogledala Itsukushima Shrine, slavna vrata v morju, se sprehodila po plavajočem templju na vodi in občudovala srne, ki se prosto gibajo po otoku. Ob koncu sva bila hvaležna za zgodnji prihod, saj sva na ta način imela možnost ogleda v miru, brez večjega števila turistov, ki so prihiteli po 8. uri s kasnejšimi trajekti.

Za ogled otoka sta dovolj 1-2 uri, midva pa sva malo pohitela, da sva ob povratku v hotel ujela še hotelski zajtrk. Nato sva se na hitro odpravila še v spominski park miru v Hiroshimi (Hiroshima Peace Memorial Park). Tam lahko obiščeš Spominski muzej, ki je spomin na žrtve jedrskega napada in prikazuje lastnino žrtev, fotografije in druge stvari, ki pričajo o tem grozodejstvu. Midva sva bila primorana ta del spustiti, sva se pa sprehodila po parku, kjer naju je presenetil pogled na spomenik A-Bomb Dome, eno redkih stavb, ki se ni zrušila po bombardiranju in še danes opominja na dogodke iz preteklosti.

Drugi del dneva sva že preživela na hitrem vlaku proti Tokiu, od koder naju je čakal povratek v domovino. Za konec lahko rečem, da je bila Japonska zagotovo ena izmed mojih najljubših držav, ki sem jo obiskala. Očarala me je z navdihujočimi kulturnimi znamenitostmi, odštekanimi navadami, božansko hrano, resnično prijaznimi ljudmi in čudovito naravo. Zagotovo lahko rečem le eno – I’ll be back!

The post Japonska – načrt za 14-dnevno potovanje: Zaključek v Hiroshimi (4. del) appeared first on Sanjarije.

1. Zakaj se odpraviti na Sejšele?

Če sanjaš o osamljenih rajskih plažah s palmami, ki so dodatno okrašene z velikimi zaobljenimi granitnimi kamni, so Sejšeli popolna destinacija zate. Tam lahko srečaš prijazne želve velikanke, uživaš v bujni džungli in rastlinju ter se podaš na pohode z osupljivimi razgledi.

Do Sejšelov lahko iz Slovenije prideš relativno hitro v primerjavi z drugimi eksotičnimi destinacijami. Midva sva letela z letalsko družbo Turkish Airlines s prestopom v Istanbulu, za kar sva potrebovala okoli 10-11 ur letenja plus postanek. Ugodna je tudi časovna razlika s Slovenijo, ki znaša le 2 uri.

2. Kdaj se odpraviti na Sejšele?

Najboljši čas za obisk Sejšelov je od aprila do maja in od oktobra do novembra, ko je manj padavin in vetrovi niso premočni. Od decembra do februarja je veliko padavin in posledično visoka vlaga, zato se je tem mesecem bolje izogniti. Od junija do septembra pa je količina padavin majhna, a vetrovi se okrepijo, kar lahko povzroči bolj nemirno in razburkano morje.

Temperature na Sejšelih so skozi vse leto okoli 25 do 30 stopinj, tako podnevi kot ponoči. Čeprav so temperature na prvi pogled idealne, je vlaga zelo visoka – okoli 80 %, zaradi česar je občutek vročine še bolj izrazit.

Midva sva Sejšele obiskala v marcu in imela srečo, da sva izkusila mirno morje, sončne dni in le malo dežja.

3. Ali so Sejšeli dragi?

Cena je eden glavnih dejavnikov, ko popotniki izbirajo med »eksotičnimi« destinacijami, in Sejšeli navadno ne veljajo za najbolj ugodno izbiro. Sama na vprašanje, kako dragi so zares, odgovarjam z »odvisno«. Sejšeli zagotovo niso poceni, vendar so lahko pregrešno dragi ali pa relativno dostopni. Medtem ko so letalske karte in prevozi med otoki relativno dragi, so namestitve, najem avtomobila ter hrana in pijača lahko primerljivi s slovenskimi cenami. Več informacij o cenah najdeš tudi v nadaljevanju.

4. Ali potrebujem vizo?

Ne, za obisk Sejšelov državljani Slovenije ne potrebujemo vize, vendar potrebujemo t. i. dovoljenje za potovanje/vstop. Priporočam, da ga urediš na spletu približno en teden pred odhodom na strani https://seychelles.govtas.com za okoli 10 €. Pridobitev dovoljenja običajno traja do 24 ur, vendar kljub temu svetujem, da ga ne urejaš zadnji dan pred odhodom.

5. Katere otoke obiskati?

Sejšele sestavlja kar 115 otokov, a glavni trije, ki jih večina obišče in jih tudi sama priporočam, so trije – Mahe, Praslin in La Digue. Mahe velja za najugodnejšega, Praslin je malo dražji, medtem ko so na otoku La Digue najvišje cene. Če si ljubitelj vzponov, največ možnosti za to ponuja Mahe, medtem ko boste ljubitelji vožnje s kolesom in zadrževanja v beach barih najbolj uživali na otoku La Digue.

Meni osebno je k srcu najbolj prirasel Praslin, ki se je izkazal za odlično kombinacijo čudovitih plaž in ne preveč velikega števila turistov. Največje razočaranje je bil otok La Digue, saj se je le v nekaj letih iz »skritega bisera« spremenil v »raj za turiste« in pretirano visokimi cenami, hkrati pa je kar nekaj plaž v času najinega obiska pokvarila tudi morska trava (to je seveda odvisno od sreče).

6. Za koliko časa naj se odpravim na Sejšele?

Moj nasvet je, da se na Sejšele ne odpraviš za manj kot teden dni, da jih imaš priložnost resnično izkusiti. Idealen čas za obisk vsakega otoka je okoli 3-4 dni, pri čemer lahko najmanjši otok La Digue obiščeš tudi le za en dan.

Midva sva na Sejšelih preživela 10 polnih dni, kar nama je omogočilo, da sva obiskala najlepše plaže in kraje na otokih ter si obenem privoščila še brezskrbno uživanje brez stalnega hitenja.

7. Kako potovati med otoki in po otokih?

Ne glede na to, od kje boš letel na Sejšele, boš pristal na otoku Mahe, blizu glavnega mesta Victoria. Od tam imaš dve možnosti, ki sta opisani v nadaljevanju.

Potovanje s trajekti

Vožnja s trajekti je relativno hitra in udobna ter najugodnejša možnost potovanja med otoki. Čeprav sem na spletu prebrala komentarje, da je lahko ob razburkanem morju vožnja malce bolj divja z možnostjo slabosti, je bila na najino srečo vožnja relativno mirna. 

Najpomembnejša stvar, ki si jo moraš zapomniti, je, da vozovnico kupiš vsaj nekaj dni vnaprej (idelano vsaj en teden), saj se lahko zgodi, da so izbrani trajekti popolnoma razprodani – sploh konec tedna in ob vikendih – zaradi česar boš prisiljen prestaviti svojo pot. Midva sva imela več sreče kot pameti, ko sva komajda še dobila vozovnici en dan vnaprej. Moj nasvet je, da jih pravočasno kupiš na spletu na straneh https://www.seyferry.com ali https://catcocos.com. 

Trajanje in cene voženj so sledeče:

• Mahe-Praslin: 60-minutna vožnja za od 60 $ dalje.
• Praslin-La Digue: 15-minutna vožnja za okoli 20 $.
• Dodatno imaš tudi možnost potovanja z Maheja na La Digue in obratno, pri čemer ima trajekt postanek na otoku Praslin.

Potovanje z letalom

Iz otoka Mahe na otok Praslin se lahko odpraviš s 15-minutnim letom z letalsko družbo AirSeychelles, pri čemer se enosmerne vozovnice začnejo pri 120 $. Med otokoma Praslin in La Digue pa ni letalskih povezav, le možnost potovanja s privatnim helikopterjem.

Potovanje z avtom ali avtobusi

Najbolj praktičen način potovanja po otokih je z avtom, zato svetujem najem rent-a-carja. Avto lahko najameš že od 45 € na dan, pri tej ceni pa so na voljo tudi avtomatiki, ki so dobra izbira – sploh glede na dejstvo, da se vozi po levi strani ceste. Rent-a-car lahko prevzameš tudi na letališču in ga vrneš v pristanišču pred odhodom na trajekt do naslednjega otoka, kar je odlično. Cena bencina v času mojega obiska (marec 2024) je bila 1,37 €/liter. Dodatno opozorilo naj bo še, da bodi pozoren, kako parkiraš avto, da nanj ne pade kakšen kokos ter da pred začetkom najema posnameš video avtomobila in obstoječih prask in udarcev, ki jih morebiti ima.

Alternativa avtom so javni avtobusi, ki so ugodni, vendar boš časovno potreboval več časa za potovanje. Prav tako na žalost ne povezujejo čisto vseh krajev, ki bi jih morda želel obiskati.

8. Kakšne so možnosti namestitve?

Na Sejšelih imaš pestro ponudbo namestitev, ki jo lahko v grobem razdelimo na luksuzne in drage resorte ter na ugodnejše apartmaje. Za prve se cene gibljejo od več 100 € do več 1000 € na noč, medtem ko lahko apartma dobiš že za okoli 100 € na noč, kar je definitivno dobra cena za Sejšele.

9. Kako je s hrano in pijačo?

Na Sejšelih prevladuje mešanica morske in indijske hrane ter svežega sadja – v ponudbi se znajdejo ribe, curryji, piščanec in druge jedi. Imajo tudi pestro izbiro pijače s ponudbo njihovih lokalnih vrst piv (kot je Seybrew), naravnih sokov in koktejlov. Cene piv se lahko zelo razlikujejo – na otoku Mahe boš za malo pivo odštel okoli 4 €, medtem ko je na otoku La Digue skoraj dvakrat dražje.

Če želiš prihraniti na potovanju na Sejšele, restavracije niso najboljša izbira, saj se cene hrane začnejo pri približno 30 € na osebo. Ugodnejša izbira so tako imenovani »take-away« lokali, ki jih je možno najdi skoraj povsod. Običajno so to zunanji kioski ali manjši prostori, kjer je na tabli napisana dnevno ponudba jedi za izbran dan. Naročila lahko opraviš pri pultu, kjer izbereš želeno jed, ki jo nato dobiš v plastični ali papirnati embalaži. Lahko jo poješ na običajno razpoložljivih 2-3 mizah zraven lokala, ali jo vzameš s seboj. Cene se gibljejo okoli 10-15 € za posamezno jed.

10. Katero denarno valuto uporabljajo?

Na Sejšelih uporabljajo sejšelske rupije, ki jih lahko najenostavneje dobiš na letališču v menjalnici ali na bankomatu. Slednje najdeš tudi na vseh treh otokih, sploh v mestnih središčih, ti pa vseeno svetujem, da imaš vedno tudi nekaj gotovine, ki jo boš potreboval za plačilo v supermarketih in takeaway lokalih. Naj še opozorim, da boš pri plačilu namestitve s kartico moral dodatno plačati še provizijo v vrednosti 3 % zneska.

Upam, da sem s tem zapisom odgovorila na nekaj najpogostejših vprašanj in vam olajšala potovanje na Sejšele, če se boste zanj odločili. Vsekakor vam lahko obljubim le eno – ne bo vam žal!

The post 10 najpogostejših vprašanj o potovanju na Sejšele appeared first on Sanjarije.

V 3. delu razkrivam, kako preživeti 4 dni v Kjotu ter zakaj se odpraviti na poldnevni ali enodnevni izlet v Naro, Osako in Himeji. Vabljeni tudi k branju 1. dela zapisa o raziskovanju japonske prestolnice Tokio ter 2. dela zapisa o obisku mogočne gore Fuji.

Kjoto te očara že takoj po izstopu iz vlaka, ko te pričaka razgled na futuristično in arhitekturno zanimivo postajo. Po večernem prihodu sva se odpravila do namestitve ter se pripravila na prihajajoče dni polne raziskovanja, ki so opisani v nadaljevanju.

6. dan: Čarobni bambusovi gozdovi in snežne opice v Arashiyami

Prvi dan po prihodu so bili na sporedu bambusovi gozdovi. Z vlakom sva se odpeljala do predela Arashiyama, kjer sva zavila v Arashiyama Bamboo Forest. Pogled na bambuse, ki so se dvigovali visoko proti nebu, je bil veličasten, a hkrati ni bilo mogoče spregledati strašanske gužve. Ljudi je bilo naravnost ogromno in po informacijah fotografinje, ki sva jo srečala, je podobna situacija tudi že ob 7. uri zjutraj, zato se je gužvi praktično nemogoče izogniti.

Kljub temu sem imela priložnost doživeti tiste prave bambusove gozdove, ki se nahajajo v 20 minut oddaljenemu templju Adashino Nenbutsu-ji ter so ostali dobro ohranjena skrivnost. Za okoli 3 evre lahko vstopiš v ozemlje templja, katerega del so tudi odlično ohranjeni bambusovi gozdovi. Tam sva bila praktično sama ter tako dobila priložnost za tisti pravi sprehod med njimi in ikonično fotografijo.

Pot sva nadaljevala do parka Arashiyama Iwatayama Monkey Park, kjer najdeš japonske snežne opice ali makaki opice, kot jih sami imenujejo. Ob vstopu v park se pripravi na številne stopnice, ki vodijo do vrha, kjer te le pričakajo slavne opice z rdečkastimi obrazi. Ob srečanju z njimi si zapomni predvsem eno pravilo – ne glej jih direktno v oči.

7. dan: Fushimi Inari Shrine, tempelj Kiyozimu-dera in večerni obisk Osake

Na ta dan je budilka zvonila že okoli 6. ure zjutraj, saj je bil na sporedu obisk svetišča Fushimi Inari Shrine, ki sem ga težko pričakovala, v živo pa je le še bolj navdušil. Gre za več kot 30.000 oranžnih torii vrat, skozi katere se lahko sprehodiš vse do 233 metrov visokega hriba Mt. Inari, kar ti bo vzelo okoli 1,5 za vzpon in spust. Nasvet za zgodnji obisk, ki sem ga dobila še pred potovanjem na Japonsko, je bil vsekakor zelo koristen – ob 7. uri zjutraj je veliko manj turistov. Prav tako se njihovo število sunkovito zmanjša ob začetku vzpona, saj jih gre veliko le skozi prvih nekaj vrat, ali do prve razgledne točke.
Svetišče je odprto 24 ur, zato ga lahko obiščeš katerikoli del dneva. Midva sva ga ponovno obiskala naslednji dan tik po sončnem zahodu, saj ima tudi noč svojo moč – celotno svetišče in torii vrata so takrat osvetljena, kar daje dodaten pridih čarobnosti, zmanjša pa se tudi število turistov.

Po jutranjem zgodnjem vstajanju in zajtrku je bila naslednja postaja tempelj Kiyomizu-dera. Na ulici, ki vodi do njega lahko zaviješ v številne trgovine s keramiko, kjer najdeš ogromno ponudbo keramičnih izdelkov po veliko nižjih cenah, kot bi jih v Sloveniji, ponudba pa je ogromna. Druge trgovine, ki jih najdeš, so tudi izposojevalnice kimona, tradicionalnega japonskega oblačila, za turiste. Na vrhu vzpenjajoče ulice te pričaka tempelj Kiyomizu-dera s trinadstropno pagodo, ki se dviga visoko nad mestom in ponuja čudovite razglede.

Svetujem, da pot nadaljuješ po ulici Ninenzaka, ki je bila zaradi arhitekturno zanimivih zgradb in čarobnosti ena mojih najljubših. Na njej najdeš tudi prav poseben Starbucks, ki se nahaja v tradicionalni japonski hiški. Sprehodi se vse do četrti gejš po imenu Gion, kjer navadno najdeš gejše – midva sva omenjeno četrt obiskala sredi dneva namesto zvečer, zato sva srečala le redke.

Pot naju je vodila do pokrite tržnice Nishiki market, ki je idealen kraj za nakupovanje in tešenje lakote. Prvi del sestavljajo mnoge trgovine, med katerimi se najdejo takšne z igralnimi avtomati, second-hand oblačili, nakitom, drogerije ter trgovine, kjer prodajajo slavne japonske nože. Drugi del tržnice sestavljajo številni ponudniki tradicionalne hrane in pijače, kjer lahko poskusiš številne japonske specialitete.

Kjoto in Osaka sta s hitrimi japonskimi vlaki v okviru Japan Rail Passa oddaljena le okoli 20 minut, zato sva se odločila za bivanje v Kjotu in krajši obisk Osake, ki je veliko bolj moderna in spominja na Tokio. Glavni razlog za njen obisk je bil ogled interaktivnega muzeja na prostem – teamLab Botanical Garden Osaka. Ta je postavljen v Nigai Parku ter se odpre šele v večerenih urah, saj gre za svetlobne umetniške instalacije. Seveda je tudi tukaj treba kupiti karte vsaj nekaj dni vnaprej, drugače se lahko hitro zgodi, da so razprodane.

8. dan: Občudovanje srnic in ogled 15-meterskega kipa Bude v mestu Nara

Pol ure od glavne železniške postaje v Kjotu se nahaja manjše mesto Nara, ki slovi predvsem po prosto živečih srnicah v isto-imenskem parku Nara, kjer živijo v sožitju z ljudmi. Posebnost teh srn je, da se znajo prikloniti, kar je na Japonskem znak spoštovanja med tamkajšnjimi ljudmi. Kako? Predpogoj je ponavadi, da imaš v rokah hrano (v parku lahko kupiš priboljške zanjo), nato se približaš srnici in se prikloniš – ona pa ti bo priklon vrnila, potem pa se stegnila po zasluženo hrano.

Nara park je ogromen, zato načrtuj dovolj časa, da se sprehodiš skozi. Tam obišči še Todaiji tempelj, največjo leseno zgradbo na svetu, ki v notranjosti skriva 15-meterski kip Bude. Eden mojih najljubših templjev je bil tudi Kasuga Taisha, katerega posebnost so številne obešene svetilke. Tempelj Kofokuji, ki je simbol Nare, je bil na žalost v času najinega obiska v prenovi, a kljub temu je bilo zanimivo od zunaj videti 5-nadstropno pagodo, ki velja za eno najvišjih pagod na Japonskem.

Svoj dan v Nari lahko zakjučiš na poznem kosilu v restavraciji, ki ponuja tradicionalno japonsko jed Okonomiyaki, nato pa si privoščiš sprehod in kavo ob manjšem jezeru Sarusawa.

9. dan: Ogled zlatega paviljona, filozofska pot in grad Himeji

Eden najbolj priljubljenih templjev vrednih obiska je tempelj Kinaku-ji ali t. i. »zlati paviljon«, ki se ob sončnih žarkih obarva zlato. Najboljši čas za obisk je zjutraj, nekaj minut pred uradnim odprtjem ob 9. uri, saj prehitiš večino turistov, hkrati pa lahko ujameš pogled na paviljon, ki se zrcali v jezeru pred njim, kar ustvari magičen pogled in možnost za čudovite fotografije.

Naslednja na seznamu je bila filozofska pot (Philosopher’s Path). Gre za 2 kilometra dolgo kamnito pot ob kanalu, ob katerem se nahajajo češnjeva drevesa in številni templji. Pot lahko začneš ob templju Kinkaku-ji, »srebrnem paviljonu«, in zaključiš pri templju Nanzen-ji, ki sva ga obiskala tudi midva. V njem najdeš tudi tipičen zenovski vrt in čajarno s pogledom na prečudoviti naravni slap, ob njem pa mogočen opečnati akvadukt.

Popoldne sva si vzela čas še za ogled mogočnega gradu Himeji, ki je z japonskim hitrim vlakom od Kjota oddaljen približno dve uri. Moj nasvet je, da ga raje obiščeš na poti do Hiroshime, saj lahko praktično na vsaki železniški postaji tudi spraviš prtljago ter na ta način prihraniš čas za vožnjo tja in nazaj. Himeji je primer najbolje ohranjenega gradu japonske arhitekture iz zgodnjega 17. stoletja in ga sestavlja kar 83 zgradb. Pred njegovim obiskom sem si ogledala nekaj manjših gradov na Japonskem, ampak nobeden od njih ni bil primerljiv s Himejijem. Svetujem ti, da si za obisk načrtuješ dovolj časa, vsaj 2 uri, da lahko v miru pogledaš vse njegove lepote. Midva sva imela žal na voljo čas le za hiter ogled, saj se grad zapira že ob 16. uri.

Ena izmed stvari, ki sem jo še želela doživeti v Kjotu, je njihov tradicionalni čajni obred (tea ceremony), vendar je treba rezervacijo zaradi velike zasedenosti narediti več tednov vnaprej, zato sva jo bila prisiljena izpustiti iz potovalnega načrta.

V naslednjem zapisu, ki je še v nastajanju, bom delila zaključek potovanja po Japonski, ki naju je vodil še do enega najlepših doživetij, enodnevnega kolesarjenja po japonskih otokih, ter do Hiroshime.

The post Japonska – načrt za 14-dnevno potovanje: Kulturna prestolnica Kjoto (3. del) appeared first on Sanjarije.

V 2. delu zapisa o načrtu za 14-dnevno potovanje po Japonski (za ogled 1. dela zapisa o ogledu mesta Tokio, klikni tukaj), zato govorim prav o tem – kako kot popotnik najbolje videti mogočno goro Fuji. Pri tem naj opozorim, da je pri tem potrebno imeti tudi obilico sreče, saj gora ni vedno vidna. 

Najboljše možnosti, da jo vidiš, so pozimi, sledijo še jesenski meseci. Najslabši čas pa velja obdobje od aprila do septembra. To seveda ne pomeni, da je v tem času ni mogoče videti, ampak so možnosti za to precej manjše – midva sva se na Japonsko odpravila v oktobru in imela veliko sreče, saj sva jo lahko opazovala kar dva dni. Če se želiš nanjo povzpeti, pa čas obiska nujno planiraj poleti, ko je mogoč vzpon.

V nadaljevanju preberi, iz katerega kraja lahko najbolje opazuješ goro Fuji, kaj si ogledati na tem območju in zakaj ne smeš zamuditi spanja v tradicionalnem japonskem ryokanu.

3. dan: Odhod iz Tokia proti kraju Kawaguchiko

Čeprav lahko goro Fuji včasih vidiš tudi iz Tokia, sem si jo želela ogledati še bolj od blizu in v bolj naravnem okolju. Tako sem pri načrtovanju potovanja podrobno raziskala, kateri kraj je za to najbolj primeren in naletela na Hakone in Kawaguchiko. Prvi je veliko lažje dostopen z vlakom iz Tokia, a bolj oddaljen od gore, medtem ko je za Kawaguchiko potrebno več logistike in časa, a je obdan s čudovitimi jezeri in ponuja bližnji pogled na Fuji. Slednje je prevladalo, zato sva se odločila za obisk drugega.

Tako sva se 3. dan v poznih popoldanskih urah iz postaje Shinjuku v Tokiu peljala do postaje Otsuki (ta del je vključen v Japan Rail Pass), nato pa pot nadaljevala z linijo Fujikyu Railway Line do postaje Kawaguchiko, kjer sva imela tudi prenočišče. Sama vožnja nama je skupaj s prestopom vzela okvirno malce manj kot 3 ure.

4. dan: Gora Fuji, Chureito pagoda in jezero Kawaguchiko

Ker je najboljši čas za ogled gore Fuji prav zjutraj, ko je navadno nebo bolj jasno in ker je takrat tudi najmanj turistov, sva začela svoj dan že zelo zgodaj. Načrt je bil, da obiščeva Chureito pagodo, ki omogoča ikoničen pogled na pagodo z goro Fuji v ozadju. Tja sva se odpravila kar s taksijem, saj sva tako tja prišla v 10 minutah za okoli 12 €, pot z vlakom pa bi nama vzela skoraj eno uro (15-minutna pot do postaje in polurna vožnja). Od izhodišča je potreben še 5-10 minutni vzpon po 398 stopnicah, tako da sva prispela tja okoli 7:45 ure. Odločitev za zgodnji prihod se je vsekakor izplačala, saj sva bila skoraj sama na platformi, od koder se nama je odprl čudovit pogled na jasno goro Fuji in pagodo.

Kraj in istoimensko jezero Kawaguchiko spadata v območje petih jezer (Fujigoko), ki je znano po svoji čudoviti naravi in ponuja številne možnosti za aktivnosti na prostem. Tako sva pot nadaljevala do jezera (dostopno iz železniške postaje Kawaguchiko s prestopom na rdečo linijo Kawaguchiko Sightseeing Bus) vse do Oishi parka, ki je prav tako ponujal neverjetne razglede na pisano jesensko rastlinje in jezero, za katerim se je dvigovala mogočna gora Fuji. To je tudi odličen kraj za krajši odmor in občudovanje razgleda. Nato sva se peš sprehodila še do Nagasaki parka, ki je oddaljen 10 minut hoje, nato pa od tam počakala na avtobus. Na poti nazaj sva se želela vkrcati še na vzpenjačo do razgledne točke na goro Fuji, a sva jo zaradi prevelike gneče in tesnega urnika izpustila.

Tisti dan naju je čakala še daljša pot do mesta Hakone, do katerega najboljša, čeprav ne najbolj praktična, rešitev je bil avtobus z dvema prestopoma in skoraj tremi urami vožnje. A končna destinacija je bila vsekakor vredna dolgega potovanja – odločila sva se namreč, da preizkusiva spanje v tradicionalnem japonskem prenočišču, ryokanu. Čeprav gre za dražjo obliko namestitve, jo je treba vzeti kot doživetje in tam prenočiti vsaj eno noč.

V ryokanu sva ob sprejemu dobila vsak svoj kimono, ki sva ju kasneje oblekla in si privoščila japonsko čajanko. Sledili sta večhodna kraljeva večerja in razvajanje v zasebnem onsenu, kakor imenujemo vroč izvir termalne vode, v katerem se japonci radi kopajo – pri nas bi mu lahko rekli kar »jacuzzi«.

5. dan: Prebujanje v tradicionalnem japonskem ryokanu in obisk vulkanske vasice Owakudani v kraju Hakone

V tradicionalnem japonskem ryokanu se prebudiš skorajda »na tleh«, oziroma na futonu ali tanjši vzmetnici, ki pa vseeno nudi dovolj udobja, da se lahko dobro naspiš. Po obilnem in odličnem zajtrku sva se odločila, da si v mestu Hakone ogledava še njihovo vulkansko vasico Owakudani, do katere vozi gondola, ki povezuje tudi različne dele mesta – tako se lahko do nje vzpneš iz različnih krajev. Midva sva se skupaj s kovčki vkrcala nanjo in kmalu izstopila, ko sva prišla do osupljivih razgledov nenavadne pokrajine vulkansko aktivnega območja, iz katerega se je kadilo. Imela sva še srečo, da je bilo dovolj jasno, da se je tudi na ta dan videla gora Fuji. Tako lahko rečem, da sva jo na koncu videla iz obeh krajev – Kawaguchiko in Hakone, vsekakor pa prvi ponuja lepše razglede nanjo.

Ko sva z gondolo prišla do končne točke, sva pot nadaljevala do postaje Odawara, od koder sva pot nadaljevala do mesta Kjoto.

Zapis o nadaljevanju tega potovanja, ki se nadaljuje v Kjotu, najdete tukaj.

The post Japonska – načrt za 14-dnevno potovanje: Gora Fuji (2. del) appeared first on Sanjarije.

V svojem 14-dnevnem potovanju v prvi polovici oktobra sva se osredotočila na mesta in kraje, ki so na »must-see« listi za vsakega popotnika, ki prvič tja potuje. To je glavno mesto Tokio, kulturna prestolnica Kyoto, ki te hitro očara s svojimi templji, ter Hiroshima, ki na žalost slovi po enem izmed najbolj tragičnih dogodkov v človeški zgodovini. Poleg tega so se na seznamu znašli tudi manjši kraji, ki so očarali predvsem s svojo naravo, doživetji in drugimi znamenitostmi.

V prvem zapisu predstavljam potovalni načrt za obisk Tokia, mesta z največ prebivalci na svetu – v njem živi kar 39 milijonov ljudi. Je prestolnica, v kateri ni nikoli dolgčas in si je zanj vredno vzeti dovolj časa, da lahko vidiš prav vse. Tri do štirje dnevi so ravno dovolj, da okusiš japonsko prestolnico, pri čemer je najbolje, da si oglede razdeliš po njihovih okrožjih oz. delih.

1. dan: Shinjuku, Shibuya in Ginza

Najbolj znani okrožji v Tokiu sta Shinjuku in Shibuya, ki se nahajata dovolj blizu, da se lahko sprehodiš od ene do druge (seveda potrebuješ nekaj kondicije za hojo). Pot lahko zjutraj začneš v parku Shinjuku Gyoen National Garden, ki me je spominjal na newyorški Central Park ter ima tudi botanični in japonski vrt.
Pozor: Park je zaprt ob ponedeljkih, vanj pa je mogoč vhod le skozi dva prehoda za simbolično vstopnino (preverite, kje se nahajajo, da ne boste po nepotrebnem iskali vhod in prehodili nepotrebno pot okoli parka).

Nadaljuješ lahko z ogledom templja Meiji Jingu, ki se nahaja sredi parka Yoyogi in z lesenimi tori vrati (shrine) označuje vhod v svetišče. V okviru templja najdeš tudi (prazne) sode sakeja (sake = znano japonsko riževo vino).

Naslednji na vrsti je bil del mesta Harajuku, znan po japonski pop kulturi, kjer lahko vidiš zanimivo oblečena dekleta (Harajuku girls) in številne modne butike. Ob najinem obisku je bil ta kraj na žalost skoraj popolnoma prazen.

Predel Shibuya je središče dogajanja in slovi po številnih restavracijah in barih, trgovinah in priložnostih za zabavo, zato v njem najdeš tudi veliko število ljudi na ulicah. Prav poseben kraj je križišče Shibuya Crossing, ki ga prečka ogromno število ljudi – tudi do 2.500 vsaki dve minuti. Če želiš videti, kako je videti z višine, se odpravi v bližnji Starbucks ali na železniško postajo.

V tem predelu sem imela prvič priložnost videti tudi njihove slavne trgovine z igralnimi avtomati (angl. Capsule toy stores), kjer lahko najdeš številne avtomate različnih vrst, iz katerih dobiš za 200 do 500 japonskih jenov (približno 1-3 evre) ven manjšo plastično kroglo, v kateri se skriva igrača. Nekatere izmed teh trgovin imajo tudi igralne avtomate za arkadne igre, avtomate z ročico za lovljenje igrač in kabine za fotografiranje – vsi so med japonci zelo popularni. V predelu Shibuya se nahaja tudi slavna trgovina Pokemon Store, ki sem jo kot strastna ljubiteljica Pokemonov morala obiskati (v primeru, da imaš v načrtu tudi obisk Kyota, jo lahko obiščeš tudi tam).

Dan sva zaključila v predelu Ginza, priljubljenem nakupovalnem in poslovnem središču s prestižnimi trgovinami in luksuznimi bari. Mene osebno sicer ni preveč očaral – če pa se vseeno znajdeš v tem predelu, svetujem obisk slavne japonske trgovine z oblekami UNIQLO in pivnice Ginza Lion chome Beer hall.

2. dan: Tempelj Senso-ji, cesarska palača in tokijski stolp

Drugi dan sva ponovila vajo in si ogledala park Shinjuku Gyoen National Garden, ki je bil prejšnji dan zaprt, nato pa se z metrojem odpeljala do predela Asakusa. Tam sva obiskala tempelj Senso-ji, kjer najdeš tudi pagodo in številne manjše stojnice s spominki. Ob tem se pripravi na množico turistov, sploh če ga boš obiskal sredi dneva. V tem templju lahko spoznaš prav poseben obred s prerokbami OMIKUJI. V zameno za dobrodelni prispevek iz kovinske posode izvlečeš palčko z japonskim napisom, ki se ujema tudi z enim od manjših predalčkov, iz katerega lahko izvlečeš svojo prerokbo na kosu papirja. Sama sem na srečo izvlekla »The Best Fortune«, zato sem prerokbo obdržala, v primeru slabe prerokbe, pa naj bi papir zavezal okoli posebnega, za to namenjenega, dela templja.

Zatem sva se odpravila v močno opevani Ueno Park, ki pa je bil veliko razočaranje – zelo malo zelenih površin in veliko asvaltiranih poti, kup turistov in jezero, ki je bilo prekrito z rastlinjem. Če niste veliki ljubitelji izbranih muzejev, ki se nahajajo ob tem parku, svetujem, da ga izpustite iz svojega načrta. 

Nadaljevala sva z ogledom zunanjosti tokijske cesarske palače (Tokyo Imperial Palace). Nato sva se odpravila do slavnega 333 metrov visokega tokijskega stolpa Tokyo Tower, ki spominja na Eifflov stolp oranžne barve in je postal tudi nekakšen simbol japonske, kjer sva si ogledala mesto z višine. Alternativa temu je ogled 634 metrov visokega stolpa Tokyo Skytree, ki je bil zgrajen leta 2008 in je najvišja točka Tokia.

3. dan: Obisk ribje tržnice Tsujiki

Ker sva imela zadnji dan na voljo le polovico dneva pred premikom na naslednjo destinacijo, sva si za ta dan prihranila najbolj znani tokijski ribji tržnici Tsukiji in Toyoshu. Odločila sva se za obisk prve, ki je bližje centru mesta in ponuja številne zunanje stojnice, kjer lahko poskusiš različne ribje jedi. Posebnost druge, Toyoshu, je možnost ogleda dražbe tun, za katero morate biti res zgodnji (okoli 5. ure zjutraj), ima pa tudi ogromno notranjo tržnico in ponudbo različnih morskih produktov. Če se odločite za obisk slednje, vam svetujem, da jo kombinirate z obiskom TeamLab Planets, interaktivnega muzeja, ki uporablja digitalno tehnologijo. Vstopnice zanj je treba kupiti najmanj teden dni vnaprej, saj se karte hitro razprodajo – to govorim iz osebne izkušnje, ko sva ostala brez kart.

V prihajajočih zapisih boš našel več informacij o najini poti, ki je nato vodila v kraje Kawaguchiko in Hakone, Kyoto, Osako, Hiroshimo in še nekatere druge kraje na poti:

• 2. del: Veličasten pogled na goro Fuji in spanje v tradicionalnem japonskem ryokanu

The post Japonska – Načrt za 14-dnevno potovanje: Tokio (1. del) appeared first on Sanjarije.

Kako leteti v Dubaj?

Dubaj je odlično povezan z našo malo državo, saj letalski prevoznik Flydubai večkrat tedensko ponuja direktno povezavo med Ljubljano in Dubajem – tako ste lahko v slabih 6 urah že v najbolj gosto naseljenem mestu Združenih Arabskih Emiratov. Odlična letalska povezava z našo prestolnico je zagotovo tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj sem se odločila za obisk.

Koliko časa potrebujem za ogled Dubaja?

V Dubaju lahko preživiš 2 dni, ali cel teden – odvisno od tvojih želja. Sama sem tam preživela 4 polne dni, kar je bilo popolnoma dovolj časa – v tem obdobju sem namreč obiskala vse glavne znamenitosti, se odpravila na izlet v puščavo ter imela čas za poležavanje na plažah.

Svetujem ti, da si svoje oglede na potovanju razdeliš glede na dele mesta, saj boš na ta način optimiziral svoj čas in uspel videti kar največ – prevažanje iz enega konca mesta do drugega ti bo namreč vzelo kar nekaj časa.

Kdaj se odpraviti v Dubaj?

Dubaj je odličen, da mrzlo zimo zamenjamo za poletje, saj ima visoke temperature skozi celo leto in te le redko padejo pod 20 °C. Sama sem se odpravila v Dubaj v času prvomajskih počitnic, ko so se temperature gibale od 25 °C zjutraj pa vse do malce bolj vročih 38 °C. Brez skrbi, gre za bolj suho vročino, zato je vseeno bolj znosno, kot v državah z res visoko vlago.

V primeru, da se boš tja odpravil v času naše zime, lahko pričakuješ temperature do 30 °C, medtem ko se je Dubaja v času našega poletja bolje izogibati, saj se temperature čez dan dvignejo tudi krepko nad 40 °C – takrat se prebivalci zaradi neznosne vročine redkeje odpravijo ven čez dan.

Kje spati v Dubaju?

Dubaj je razdeljen na različne predele. Po domače oz. glede na Lonely Planet vodič so to: Deira, Bur Dubai, Jumeirah, Downtown Dubai, Burj Al Arab & Madinat Jumeriah, Dubai Marina & Palm Jumeriah. Prvi, Deira, je stari del mesta, ki se nahaja blizu letališča in je tudi najugodnejši, kar se tiče namestitev. V primeru, da si želiš biti bližje znamenitosti, izberi dražji Downtown Dubai, cenovno ugodnejši pa je predel Dubai Marina.

Sama toplo priporočam hotelsko verigo Millenium – v času svojega bivanja sem spala v hotelih Millenium Place Barsha Heights ter Millenium Airport Hotel, ki sta bila oba odlična. Cena se giblje okoli 100 € za sobo na noč z vključenim zajtrkom ob pravočasni rezervaciji.

Pomembno je tudi, da iščete hotel v bližini železniških postaj, saj boste tako lažje koristili javni prevoz po mestu.

Kako biti oblečen v Dubaju in kakšna pravila veljajo?

Dubaj je muslimanska država, kar načeloma pomeni, da se tamkajšnje prebivalke zakrivajo. Pred obiskom me je skrbelo, kakšna pravila veljajo za turiste, saj sem na spletu prebrala, da je dobro imeti pokrita kolena in ramena ter ne smeš kazati prevelik del kože. Realnost se je izkazala za popolnoma drugačno – način oblačenja je enak kot v Evropi, zato ne bi rekla, da zanje veljajo stroga pravila. Majice brez rokavov, kratke hlače, kratka krila – na koncu sem v Dubaju videla prav vse, vsaj v bolj turističnih delih mesta.

V primeru, da imaš namen obiskati kakšno izmed mošej, pa bodi vseeno pozoren, da se primerno oblečeš in zakriješ. Za razliko od verskih objektov na plažah ne veljajo stroga pravila – tam lahko normalno nosiš kopalke, tudi same plaže niso ločene za turiste (kot na primer v nekaterih drugih državah, npr. Maldivih, kjer so plaže za turiste ločene).

Moj nasvet za oblačenje je, da kljub bolj milim pravilom za turiste, vseeno spoštuj njihovo kulturo in pravila do določene mere (izogibaj se res prekratkim ali preveč odprtim oblekam). Prav tako je dobro vedeti, da v Dubaju na železniških postajah, večjih nakupovalnih centrih in drugih notranjih prostorih radi pretiravajo s klimo, zato malce daljši rokavi na koncu niso odveč.

Kar se tiče ostalih pravil, je prepovedano tudi javno izkazovanje ljubezni v javnosti, kot so poljubljanje, objemanje, držanje za roke in podobno – v takšnih primerih te lahko celo kaznujejo (na spletu so zavedeni primeri parov, ki so zaradi takšnega vedenja pristali celo v zaporu).

Kako se premikati po Dubaju?

Razdalje na zemljevidu so lahko na prvi pogled zavajujoče in šele, ko vklopimo navigacijo, vidimo, koliko časa dejansko potrebujemo od ene znamenitosti, do druge. Potrebno je vedeti, da je Dubaj ogromno mesto s precej visokimi temperaturami, zato smo se tudi tisti, ki ponavadi vse prehodimo, tokrat odločili drugače.

Najenostavnejši in varen način za premikanje po mestu so zagotovo javni taksiji. Te so cenovno regulirani in pod nadzorom države, zato predstavljajo ugoden način transporta – rekla bi, da so veliko ugodnejši kot pri nas. Prepoznaš jih po njihovi barvi – spodnji del je krem barve, zgornji pa različnih barv (nekateri so rdeči, spet drugi modri ali zeleni) in oznaki RTA. Imajo tudi druge oblike taksijev, in sicer lokalni Careem in Uber, ki ju je mogoče naročiti prek aplikacije ali Google Zemljevidov, vendar so dražji. Javni taksiji so na voljo povsod – čakali te bodo na letališču in pred večjimi nakupovalnimi centri, zato je odveč skrb, da jih ne bi našel. Začetna tarifa je 25 AED (okoli 6 €) v primeru, da vstopiš v taksi na letališču, drugače pa znaša okoli 5 AED (malo več kot 1 €).

Druga možnosti, ki sem se je posluževala, je njihov javni prevoz, ki je precej ugoden, urejen in pogost ter povezuje večji del Dubaja. So pa do nekaterih delov mesta povezave daljše, zato lahko vzame tudi več časa, da prideš do želenega kraja – takrat je taksi alternativna izbira. V primeru, da boš v izbranem dnevu v večji meri koristil javni prevoz, svetujem nakup dnevne karte, ki omogoča neomejen prevoz za izbran dan.

Kakšna in kako draga je hrana in pijača v Dubaju?

V Dubaju najdeš res raznovrstno hrano – ne bi rekla, da imajo pretirano veliko lokalnih specialitet, ki bi bile tipične za to mesto. V času svojega potovanja sem jedla indijsko, mehiško, italijansko in tajsko hrano, tako da se najde nekaj za vsak okus.

Kljub temu, da je Dubaj na splošno drag, je mogoče jesti tudi precej ugodno, sploh v nakupovalnih centrih – tam lahko dobiš kosilo že od 7-8 € dalje, medtem ko se v restavracijah cene začnejo pri nekje 15 €. Tudi kava je malce dražja – capuccino ali kava z mlekom stane okoli 6 €. 

Čeprav je Dubaj muslimanski, je v njem dokaj enostavno dobiti alkohol – ponujajo ga namreč v večini restavracij, a je precej drag. Za pivo boš odštel od 40 AED (10 €) dalje, ostale alkoholne pijače pa so skladno s tem še veliko dražje.

Kaj moraš vedeti pred obiskom?

Glede na vaš načrt aktivnosti ter obiska znamenitosti ali restavracij, vsaj mesec vnaprej preverite, kakšne so čakalne vrste in koliko časa vnaprej je potrebno narediti rezervacijo. Prav hitro se namreč zgodi, da bodo določeni termini ali dnevi popolnoma razprodani.

To se je meni zgodilo pri Muzeju prihodnosti (Museum of the future), ki so ga odprli lansko leto 22. 2. 2022, in je zato precej popularen. Rezervacijo je priporočljivo narediti vsaj dva tedna vnaprej – sama sem namreč en teden vnaprej na žalost naletela na popolnoma razprodane dneve v času mojega obiska.

Druga stvar je, da je Dubaj mesto, kjer je mogoče s karticami plačevati praktično vse (od javnih prevozov in znamenitosti, do restavracij), zato ni potrebe po gotovini. Edina izjema je obisk starega mesta Deira, kjer lahko na bazarjih z gotovino dobiš boljšo ceno, a v resnici tudi tam sprejemajo druge valute kot so dolarji in evri.

Ali je Dubaj vreden obiska?

Zagotovo! Čeprav nisem imela visokih pričakovanj pred obiskom, me je mesto navdušilo s svojo izjemno in spektakularno arhitekturo, urejenostjo in varnostjo. Zagotovo je mesto, ki ponuja nekaj za vsak okus – lahko občuduješ razglede z vrtoglavih zgradb, se pelješ z džipi po puščavi ali se razvajaš v katerem izmed resortov – ravno zato te ne bo razočaral.

The post Potovanje v Dubaj od A do Ž appeared first on Sanjarije.

Prvič sem obiskala Lizbono sedaj že skoraj davnega leta 2015 za kratke 3 dni, ko sem se ob koncu oktobra lahko čez dan lahko sprehajala tudi v kratkih rokavih po toplem portugalskem soncu. Drugič sem jo obiskala letos, in sicer za 5 dni, ko sem naletela na nekaj več padavin, a kljub temu Lizbona ni razočarala.

V nadaljevanju opisujem top stvari, ki jih moraš izkusiti med 4-dnevnim obiskom tega čudovitega mesta – nekatera izmed doživetij sem izkusila ob obeh obiskih, saj so me že prvič naravnost navdušile in so kar klicala po vrnitvi.

1. dan: Sprehod po centru Lizbone

Najboljši način, da boš res lahko izkusil mesto je, da ga prehodiš. Pri tem ne škodi malce fizične pripravljenosti, saj ga z razlogom imenujejo mesto na sedmih gričih – med sprehodom se nenehno menjavata hoja v hrib in spuščanje navzdol. Najprej se v center, v predela Chiado in Baixa, kjer lahko poleg številnih trgovin najdeš dvigalo Santa Justa ter slavolok Arco da Rua Augusta, za katerim se razprostre pogled na morje. 

Zvečer se odpravi v predel Bairro Alto, kjer najdeš številne restavracije in bare – ta predel je poznan tudi kot žurerski del mesta. Pozor: večina restavracij se odpre šele okoli 7. ali 8. ure – Portugalci so namreč, podobno kot Španci, nočne ptice.

2. dan: Vzpon na grad in občudovanje razgledov v Alfami

Dan začni z vzponom na grad São Jorge, da se izogneš kasnejši gneči za vstop. Tam te bodo pričakali prvi dih jemajoči razgledi na Lizbono z vseh strani, pavi, ki se prosto sprehajajo naokoli, prav tako pa se lahko povzpneš tudi na samo obzidje.

Z gradu nadaljuj s spuščanjem proti staremu delu mesta, Alfami, kjer lahko najdeš čudovite ozke ulice ter številne druge znane razgledne točke (npr. Miradouro da Graça, Miradouro de Santa Luzia). V tem delu najdeš tudi znano lizbonsko katedralo, mimo katere vozi najbolj znani tramvaj št. 28. Čeprav večina turističnih vodičev opisuje vožnjo z njim kot nepozabno izkušnjo, jo sama ne priporočam – ponavadi je tramvaj namreč nabit s turisti, zato ne boš nič zamudil, če vožnjo izpustiš. Za malico si nujno privošči slasten Pastel de Nata, njihovo tipično sladico, ki jo imajo v vsaki kavarni ali pekarni. 

3. dan: Obisk palače Pena, občudovanje rta Cabo da Roca in sprehod po Cascaisu

Čeprav te Lizbona hitro očara, si vseeno vzemi čas za kratek izlet izven mesta. Ker ima Lizbona odlične povezave, se odpravi na vlak do Sintre, ki se nahaja približno eno uro stran. Tam zamenjaj vlak za avtobus (št. 434) ter se zapelji do znane palače Pena, ki je mene naravnost očarala s svojo pravljično podobo in čudovitimi pisanimi barvami. Moj nasvet je, da vstopnice kupiš vnaprej na spletu, saj je omejeno število kart za vstop ob določeni uri. V nasprotnem primeru ogledu prištej še čakanje na izbrano uro, ko ti bo končno le dovoljen vstop.

Po ogledu palače Pena, se z istim avtobusom zapelji nazaj do Sintre, nato pa vstopi na drug avtobus do najzahodnejše točke Evrope, rta Cabo da Roca. Po približno enourni vožnji, te tam pričakajo čudoviti razgledi na mogočne skale, ki se dvigujejo iz morja, in slikovita pokrajina. Če bi morala izbrati, je bilo to zagotovo moje najljubše doživetje na Portugalskem.

Z avtobusom pot nadalljuj še do manjšega in ljubkega obmorskega mesta Cascais. Sprehodi se po njegovih ulicah ter si oglej manjše plaže in uživaj ob razgledih, preden se vrneš nazaj z Lizbono – ker gre za krožno pot, boš za vrnitev potreboval le eno uro z vlakom.

4. dan: Obisk stolpa Torre de Belem in industrijski kompleks Lx Factory

Ali si že slišal za slavni stolp Torre de Belem, ki se mogočno dviga iz morja? Ta se nahaja približno pol ure stran iz centra mesta, do njega pa se najlažje pripelješ s tramvajem št. 15E. Pot od stolpa nadaljuj kar ob morju do zanimivega spomenika Padrão dos Descobrimentos, na katerega se je mogoče tudi povzpeti.

V tem predelu najdeš tudi znani in čudoviti samostan Jerónimos – sama sem ga sicer videla le od zunaj, saj se je ob obeh mojih obiskih pred njim vila neskončna gneča.

Predel Belem slovi tudi po tipičnih portugalskih sladicah Pastel de nata, saj tukaj najdeš originalno slaščičarno Pastéis de Belém, kjer so začeli s peko tega božanskega peciva. Čeprav vedno nekaj ljudi čaka v vrsti za naročilo, je vredno počakati – z razlogom slovijo po najbolj originalnem receptu in so priljubljeni med turisti.

Pot nadaljuj še do alternativnega predela mesta, industrijskega kompleksa Lx Faxtory, z umetniškim in kreativnim pridihom, kjer so tovarne tekstila spremenili v restavracije, trgovine s konceptom, knjigarne in studie umetnikov. Od tam se odlično vidi tudi tudi znan most 25 de Abril (most 25. aprila), ki močno spominja na slavni most v San Franciscu.

Ko se boš pozno popoldne vračal iz tega predela proti središču mesta, se lahko ustaviš še v notranji tržnici Timeout Market, ki malce spominja na našo “Odprto kuhinjo”, le da je odprta vse dni v tednu, od 10. ure zjutraj, vse do polnoči. Tam najdeš številne ponudnike hrane in pijače ter imaš tako priložnost degustirati številne jedi.

Če ostajaš na Portugalskem še kakšen dodatni dan, najdeš še nekaj prostega časa, ali imaš nesrečo z vremenom, se lahko z avtobusom odpraviš še malenkost bolj severno, kjer najdeš zanimiv muzej ploščic ter drugi največji akvarij v Evropi Oceanário de Lisboa, ki navduši s številnimi vodnimi bitji – od morskih psov, skatov, mant in morskih konjičkov, vse do vider in pingvinov.

Portugalska je zagotovo mesto, kjer ti zagotovo ne bo dolgčas. Vzemi si dovolj časa, da si na eni strani ogledaš najbolj znane točke, na drugi pa privoščiš uživanje na toplem soncu ob odlični hrani in pijači, da si nabereš dovolj energije in moči. Na kasnejše vstajanje in počasen začetek dneva na portugalski način, pa se ni prav težko navaditi.

The post 4-dnevni vodič po Lizboni appeared first on Sanjarije.

To pa ni vse, kar ponuja Mehika. Ko sem končno imela priložnost obiskati slavni Yucatan oz. Yucatanški polotok ob koncu aprila 2022 in tako ujela še zadnje izdihljaje mehiške »glavne sezone«, me je ta država presenetila v številnih pogledih. V nadaljevanju predstavljam nekaj razlogov, zakaj jo moraš uvrstiti na svoj seznam želja.

1. Majevske ruševine Chichen Itza

Ali veš, da se v Mehiki nahaja eno izmed sedmih čudes sveta, Chitzen Itza? Kljub temu, da gre za eno glavnih znamenitosti, zaradi česar se težje izogneš množici turistov, je ni vredno izpustiti – pogled na glavno piramido je namreč resnično spektakularen in dih jemajoč.

Chichen Itza je dokaj enostavno dosegljiva, saj se nahaja 2,5 ure stran od mesta Cancun na Yucatanu, kjer večina popotnikov tudi pristane, ali slabo uro stran od čudovitega mesta Valladolid. Svetujem, da se na ogled ruševin odpraviš v zgodnjih jutranjih urah, ko je manj turistov, hkrati pa so temperature še malce bolj znosne. V vsakem primeru pa si s seboj prinesi dovolj vode. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je sprehajanje sredi dneva, ko je sonce najmočnejše, in iskanje idealnega kadra za fotografijo brez številnih turistov, lahko drugače kar izziv.

2. Podzemne jame »cenote«

Za cenote sem prvič slišala v povezavi z Mehiko, saj so ena izmed njihovih glavnih naravnih znamenitosti, ki jih najpogosteje najdemo prav v tej državi. Gre za t.i. podzemne jame, kjer se je del stropa porušil, in so navadno delno ali v celoti zalite z vodo.

Mehika se lahko pohvali z več kot 6000 cenotami, od katerih so nekatere bolj znane kot druge. Posebno doživetje je v teh cenotah plavati (sploh za ohladitev po hoji na mehiškem soncu), medtem ko lahko v nekaterih izmed njih celo snorklaš ali se potapljaš. Mi smo preizkusili le snorklanje, in sicer v cenoti Dos Ojos, kar je bil naravnost nor podvig – opremljen z masko, dihalko in svetilko se odpraviš na približno uro dolgo pot po vodi, med katero lahko občuduješ številne podvodne strukture in se prebijaš skozi širše in ožje jamske prehode.

Od ostalih so me navdušile še cenote Samula in Xkenken (Dzintup), ki se nahajata le nekaj metrov stran ena od druge, ter cenota Suytun, ki je ena najbolj znanih, saj ima speljano stezo nad vodo.

3. Roza jezero v narodnem parku Rio Lagartos

Če želiš na lastne oči videti, kako izgleda »roza voda«, moraš obiskati Las Coloradas v narodnem parku Rio Lagartos. Kako je dobilo svojo rožnato barvo? Razlog tiči v morskih rakcih, ki živijo v tej slani vodi, in se prehranjujejo z rdeče obarvanimi algami in planktonom ter absorbirajo njihov pigment.

Najboljši čas za obisk je okoli poldneva na sončen dan, ko je sonce najvišje, in pridejo barve najbolj do izraza.

4. Čudovita mehiška laguna Kaan Luum in jezero Bacalar

Najlepšo vodo v Mehiki nisem videla na njihovih plažah, ampak v njihovih jezerih in lagunah. Zakaj? Mehika ima v zadnjih letih precejšnje težave z morsko travo, ki povzroča preglavice lokalnim prebivalcem, saj jo morajo dnevno čistiti in odganja turiste. Takšnih problemov pri lagunah in jezerih ni, zato so odlična alternativa obisku plaž.

Ena izmed takšnih čudovitih lagun je Kaan Luum, ki se nahaja praktično le nekaj minut stran od mesta Tulum. Tam se lahko namakaš v topli vodi, se guncaš na vodnih gugalnicah ali občuduješ razgled z vrha.

Super kraj za celodnevno kopanje in relaksacijo ter uživanje ob dobri hrani in pijači je jezero Bacalar, ki še ni preveč turistično in počasi postaja nova priljubljena točka številnih popotnikov.

5. Azulik Sfer Ik v Tulumu

Eden izmed krajev, ki me je noro navdušil, je azulik Sfer Ik v Tulumu, ki ga lahko enostavno obiščeš kar na poti do plaže, za vstopnino pa boš odštel 10 USD. Gre pravzaprav za muzej umetnosti, ki ga je oblikoval Jorge Eduardo Neira Sterkel poznan kot ‘Roth’. Svoje ime je dobil zaradi ukrivljenih struktur – v njem ni pravih kotov ali ravnih sten in linij. Beseda »Ik« iz njegovega imena je majevsko ime za veter in je povezano s sanjači, domišljijo in ustvarjalnostjo.

Že takoj ob vstopu, kjer si moraš obvezno sezuti čevlje, te pričakajo nenavadne in osupljive oblike lesenega prostora z okroglimi okni in drevesom na sredini. Kljub temu, da gre za manjši muzej, te ta tako močno potegne vase, da bi v njem lahko preživel ure – v njem bi lahko užival ob branju knjige (kar so nekateri obiskovalci tudi počeli) ali mediteral. Ima namreč nek poseben občutek mirnosti in čarobnosti, zato se je definitivno povzpel na mojo lestvico top doživetij.

The post 5 razlogov, zakaj moraš obiskati Yucatan v Mehiki appeared first on Sanjarije.

Lahko rečem, da je bila odločitev prava in je Islandija presegla vsa moja pričakovanja. Te zanima, zakaj? V nadaljevanju predstavljam top 6 doživetij, ki sem jih izkusila med 14-dnevnim potovanjem na Islandijo julija 2021 s potovalno agencijo Shappa, in jih tudi ti ne smeš izpustiti.

1. 4-dnevni treking od Landmannalaugarja do Thórsmörka

Če pomislim, da sem bila v dvomih, ali se odpraviti na to potovanje ravno zaradi trekinga, se sedaj tolčem po glavi, saj se je na koncu izkazal za eno izmed najlepših doživetij. Gre za 55 km dolgo pot, ki vključuje tudi hojo po snegu, vulkanskem pesku in prečkanje rek po vodi, hkrati pa odpira razgled na ledenike, termalne vrelce, vulkane in jezera. Treking je primeren tudi za manj izkušene pohodnike – v primeru, da se ga odločiš prehoditi v 4 dneh, je hoje za okoli 5-6 ur dnevno, pri čemer ne gre za premagovanje hujših višinskih razlik. Je pa nujna primerna oprema, ki vključuje dobre nepremočljive pohodne čevlje in topla oblačila.

Prenočiš lahko v kočah ob predhodni rezervaciji (več mesecev vnaprej zaradi velike zasedenosti in omejenih kapacitet) ali šotoriš v kampih. V primeru, da se na treking odpraviš z organizirano skupino, toplo priporočam tudi najem džipa z voznikom, ki bo poskrbel za prevoz vse prtljage, vključno z vodo in hrano do izbranih namestitev – zveni bolje, kot nositi vse to na svojih hrbtih, kajne?

Najboljši čas za treking od Landmannalaugarja do Thórsmörka je od sredine junija do sredine septembra, ko so dnevi dolgi in toplejši. V preostalih mesecih je zaradi slabega vremena in hladnejših temperatur ta podvig mnogo zahtevnejši in potencialno nevaren – nekatere poti lahko postanejo skorajda neprehodne, hkrati pa so koče v tem času zaprte.

2. Raziskovanje kanjona Stuðlagil 

Ali verjameš, da so kanjon Stuðlagil, ki se nahaja na severovzhodu države, odkrili šele leta 2016? Seveda je obstajal že pred tem, a se je nahajal pod vodno gladino, zato je postala ena izmed najbolj znanih turističnih atrakcij šele v zadnjih letih. Gre za kanjon z mogočnimi stolpičnimi bazaltnimi formacijami, med katerimi teče ledeniška reka Jökla, in si ga je mogoče ogledati z dveh strani. Priporočam ogled z vzhodne strani, ki ponuja čudovite razglede tako od zgoraj, kot tudi od spodaj, saj se je mogoče spustiti do vznožja. Kanjon je lahko dosegljiv s polurno hojo od parkirišča.

3. Občudovanje mogočnega slapu Goðafoss

Ali veš, da ima Islandija več kot 10.000 slapov, vendar je poimenovanih le nekaj več kot 200? Že med samo vožnjo po tej državi lahko vseskozi občuduješ številne slapove, a kar nekaj je takšnih, ki so vredni, da si jih oglaš od bližje. Eden izmed njih je mogočni slap Goðafoss (v prevodu “božji slap”) na severu Islandije, ki je širok 30 metrov, spušča pa se 12 metrov v globino. Ne gre za največji ali najbolj znan slap, a mene je najbolj očaral od vseh.

4. Plovba po ledeniški laguni Jökulsárlón

Da si ogledaš mogočne skulpture ledu, ki plavajo na vodi, ni potrebno odpotovati do Antarktike, pač pa tako doživetje ponuja tudi Islandija. Najgloblja laguna po imenu Jökulsárlón se nahaja na jugovzhodu države in je enostavno dostopna, saj se nahaja poleg glavne ceste. Priporočam, da se vkrcaš na enega izmed čolnov oz. manjših ladij, ki omogočajo plovbo med mogočnimi skulpturami, v vodi pa boš lahko našel tudi kakšnega tjulnja. 

5. Ogled bruhajočega vulkana Geldingadalir

Najboljše doživetje, ki sem ga opisala tudi v ločenem zapisu, je bil vsekakor nočni obisk bruhajočega vulkana Geldingadalir, ki je začel bruhati 19. marca 2021 in si ga je bilo mogoče z obilico sreče ogledati tudi še v času našega potovanja. Ko na lastne oči vidiš curke lave, ki špricajo visoko v zrak, in nato svojo pot nadaljujejo po vzpetini navzdol, šele spoznaš pravo mogočnost narave in dejstva, da nobena umetno narejena turistična atrakcija ne more konkurirati temu.

Opomba: Vulkan je nehal bruhati septembra 2021, vendar je kljub temu še vedno mogoče od blizu videti območje strjene lave.

6. Kopanje v vročih termalnih vrelcih

Pomembno je vedeti, da je islandsko poletje drugačno od našega – povprečne temperature tudi v najtoplejših mesecih so v povprečju med 10 in 13°C, pri čemer ne smemo pozabiti, da je ta dežela tudi dokaj vetrovna. Ravno zato je namakanje v vročih geotermalnih vrelcih, ki imajo okoli 40°C, edinstvena izkušnja in je odlična ideja tudi ob deževnem vremenu. Najbolj znana je turistično priljubljena Modra laguna (angl. Blue lagoon), a v resnici ima Islandija še kup drugih. Mi smo se imeli priložnost namakati še v vrelcih Hoffel in Hveravellir.

The post Islandija: Top 6 doživetij v deželi ledu in ognja appeared first on Sanjarije.