ZGODBE

Nekoč je živela …

Nekoč je živela punčka. Že od nekdaj je bila živahna in polna energije. Namesto, da se je mirno igrala kot nekateri njeni vrstniki, je raje divje tekala naokoli. Vsako idejo, ki jo je dobila, je želela uresničiti – bila je neustrašna. Včasih je s tem svojim staršem povzročala kup preglavic, a sta jo vedno znova zadnjo minuto ujela, preden bi šlo kaj narobe.  A tudi ona je imela svoje meje – po celem dnevu tekanja je obležala na postelji, a preden so se ji oči zaprle, je želela, da ji starša prebereta pravljico. Vsakič se je začela drugače, a vedno znova končala enako: »… in nato je prišel princ na belem konju. Vzdignil jo je k sebi in skupaj sta odjezdila v sončni zahod ter živela srečno do konca svojih dni.«

Nekoč je živela deklica. Bila je zasanjana in svoje dneve je najraje preživljala zakopana v kup knjig, ki jih je strastno prebirala in se vedno znova potopila v različne zgodbe. Njena domišljija se je raztegnila onkraj meja in niti enkrat se ni ustavila pri mejah realnosti. Zanjo je bilo vse mogoče – omejitve si postavlja človek v svoji glavi sam. Že takrat si je obljubila, da ne bo postala ena izmed tistih dolgočasnih odraslih, ki ta dar izgubijo in na to pozabijo. Spoznala je, da sta njena kreativnost in domišljija nekaj, kar želi obdržati.

Nekoč je živelo dekle. Svoj prosti čas je najraje preživljalo v družbi različnih ljudi, ki so pripomogli k temu, da je postala »nekdo« in jo pomagali definirati. Dramo iz knjig, ki jih je nekdaj rada prebirala, je rada prenesla v realno življenje – vedno je potrebovala zaplete, da je bilo njeno življenje še bolj zanimivo. A vse to se je dogajalo v svetu, ki je narekoval pravila, kaj je prav in kaj ne. Pravila v kaj lahko verjameš in v kaj ne. Svetu, ki je strogo postavil meje realnosti, ki jih nisi smel prestopiti. Če jih je kdaj prestopila, so jo obsojali. Življenje v takšnem svetu jo je postavljajo čedalje bližje realnim tlom in ji dalo vedeti, da so pravljice, ki so jih pripovedovali starši, neresnične.

Nekoč je živela ženska. Ko se je ozrla nazaj, je vedela, da se je spremenila. Ni bila več punčka, ki ji ni nikoli zmanjkalo energije. Ni bila več deklica, ki je verjela, da je vse mogoče. Ni bila več dekle, ki je potrebovala množice ljudi, da so jo definirali. In ni več verjela v princa na belem konju. Nekako je postala ena izmed tistih dolgočasnih odraslih, česar se je bala. A hkrati je postala ženska, ki je vedela, kdo je, se obdala z ljudmi, ki so z njo znali prestopiti mejo realnosti, odkrila, kaj jo osrečuje, ter v življenju počela, kar je sama želela. Ker je že kot deklica vedela, da si omejitve človek v glavi postavlja sam, je poskrbela, da je te meje razširila do neskončnosti.

Nekoč je živela gospa. Sedela je v svojem naslanjaču in opazovala punčko pred seboj, ki jo je spominjala nanjo. Ves čas je nekaj čebljala in v roki je držala figurico princeske in zmaja.

»Babi, zmaj je napadel princesko,« je vzkliknila, »kje je princ, da jo reši?«

Gospa je v roki stiskala figurico princa. Že je hotela reči, da ga princeska ne potrebuje, da jo reši – da potrebuje le sebe. A se je zadnji trenutek premislila in ji podala figurico, ki jo je držala. Naj verjame, si je tiho rekla. Čas za realnost pride kasneje.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.